NOČ

Ni ga bilo strah teme. Ne korakov, ki so iznenada zaropotali po smešnem podstrešju. Niti velikanske, kosmate pošasti, ki je otožno dremala v njegovi omari. Niti besed, ki so igrale ping pong po sivi opni nečesa, kar je uporabljal le za cinizem. Tema postavi zanimivo steno pred oči in ko jo prediraš z zaznavo, ki je več ali manj fizična, se iz niča tvorijo podobe. In pojave. In zaznave.

Ni ga bilo strah teme, saj je spal v sobi brez oken. Na madrocu postavljenem na gajbe. Včasih je nežno objel vso to gosto temo in jo stisnil med stegna do bolečine. In z njo zaspal… In se zbudil s taisto temo.

Ni ga bilo strah teme.

Naučil se je prepoznavati teme. Različne so, kot ženske in prav tako enake. Je temna tema - in nato drugačna tema. In zlata tema. In tema s kolobarji. Drhteča, tiščoča, objemajoča in lebdeča tema. Je moja tema in tema nekoga drugega… vse jih je spoznal. Različne teme v različnih trenutkih. Tudi dneva. Še posebej sončnega.

Naučil se je prepoznavati različne teme in je v tem nemalokrat užival. Poznal jih je po imenih. In po vonju. In po barvah. Zmotno je namreč, da je tema črna - črn je le strah pred temo. In strah je nično čustvo.

Naučil se je prepoznavati strahove. Po imenih in po dejstvih. In je odkril slabosti strahu - kajti vsak strah je sam. Kot ritna luknja ali kot siva številka R: 182 G: 172 B: 198 ali #b6acc6 - ki vleče že malo na vijoličasto. Ni se bal ne tema, ne sive, ki bi vlekla na vijoličasto - kar pa ne pomeni, da jo je maral. Ne, niti najmanj je ni maral. Predvsem sive. In vseh njenih odtenkov.

Nenadoma je vstal in se zazrl v veliko sliko Marka Jakšeta, ki je visela v sobi z mizo, z enim samim stolom. Šele dolgo potem, ko je slika visela v njegovi sobi, s pogledom na strehe in barje in nostalgijo, je sprevidel, da je bil na sliki en sam velik kurec. Dobesedno in doslikovno. In se je zavedel, da je njegovemu očetu ime Marko - njegova bivša žena pa je bila rojena 6.7. - tako kot on. Jakše.

In ni naključji v življenju. Vsaj ne ponoči in v temi (katere se zares ne boji). Včasih je celo sanjal temo. Črn nič, ki se mu je pohleven zvil v klopčič pred nogami. In ne glede na črno in na temo in na strah - vedno je videl slike. In slike so videle njega. In strah, ki ga je stiskal za vrat z mogočnimi, črnimi čekani, da se je cedila skrivnostno črna kri po njegovih prsih, ki so se dvigovala in spuščala v nerednem intervalu.

In ni se bal teme. Tema ga je imela rada. Tema je bila le posledica. Posledica strahu?

P.S.

Včasih je posledica največje teme na svetu najlepša ženska na svetu. Kaj bi bila posledica največjega strahu?
Počitnice!

ODŠTEVANJE

Sedel je tam, za mizo z enim samim stolom. V preveliki sobi za tako malo pohištva. In strmel. Nepremično in zbrano. Ni bila bog ve kaj - ročna ura. Med vsemi, ki jih je kdaj nosil pa je izstopala. Cenen, belo rdeč, Swatch. In vendar je pritegnil njegovo pozornost močno… In precizno. V sekundni kazalec, ki se je odbijal od znamenke do znamenke je boljščal in se čudil. Je čas zares okrogel? Klik, klik, klik… Ne zdi se bog ve kaj en krog. In še en za njim. In vsa štetja, ki se zgodijo tako nesimetrično.

Sedel je tam z izbrano vlogo junaka z imenom Jozef K., čeprav mu ni bilo tako ime. Junak, katerega konec je tako zgovoren že sedaj, kakor vsi danes, ki so povprečnejši od začetka, v katerem se ni zgodilo nič, kar bi poudarilo en sam datum. Zakaj je čas? Zakaj smo mi v njem? Prav z lahkoto bi bil na mizi telegram. Telegram, z usodno vsebino. Ali pa vsaj kozarec vina.

Sedel je tam, za prazno mizo, na kateri ni bilo ne telegrama - ne vina. Miza je bila popolnoma prazna in za mizo je bil en sam stol. In on je sedel tam z rahlo razprtimi koleni, s komolcem desne roke, na kateri je nosil uro, naslonjen na stegno desne noge in strmel. V edini opis nerazložljivega fenomena, ki je zgolj poizkus. Poizkuz razlage minevanja. Trajanja.

Sosednja soba je še bednejša. Madroc na gajbah za krompir. Čeprav so nekoč visele s stropa sveže, dišeče, vrtnice, so se le te že davno posušile. Še nekaj časa so visele tam na glavo dol in opominjale. Nato jih je vrgel v smeti, ki jih je pozabil odnesti dol. Po zavitih in zlizanih, hrastovih stopnicah.

Sosednja soba je brez oken. Prehodna in spalna. In okna ima tako rad. Tako neresnično privlačna so okna. In pogledi skozi njih. Nekoč je skozi okno vrgel žepni nož, s katerim si je prerezal žile. In okenska krila so zaplalpolala drhteče. In nežno. V vetru, ki je bičal stene več sto letne hiše, ki je bila zapor, čeprav je stala tik ob hiši, ki je bila nekoč zapor.

Sosednja soba je bila pogled na sobo, v kateri je sedel za mizo z enim samim stolom in strmel v ne bog ve kakšno uro, ki je: klik, klik, klik - poizkušala razlagati junaku, da je čas okrogel. Vsaj tukaj. Nekako.

In nato se je ozrl skozi okno, preko streh in opeke in dimnikov, ki že dolgo niso stali zravnani. Nekam proti jugu. In poševno sonce je oblizovalo vse te čudovite strehe. S tistim sivim mačkom vred, ki je vsak večer ob isti uri mehko stopal po slemenu sosednje hiše. Skoraj do sekunde točno. In ko je dvignil pogled, se je prikazal. Neiskren. Potuhnjen in previden. Zdelo se je kakor, da sta si pogledal v oči, naš junak in neznani maček.

Nato je maček počasi odmehčal po trdi strehi in izginil za nagriženim dimnikom.

TEŽKO JE OSTATI APOLITIČEN

Zares sem se trudil!!! Dati “prav” vsem, ki so nastopili z argumentom. A tokrat se je zalomilo. Gospod Kunič je za 24 ur dejal, da si Slovenci ne zaslužimo resnice. Da je nesramno, da smo izvedeli, da je Slovenija država, ki ji dirigirajo Bush-manski politiki. Da moramo plesati, kot nam Amerika žvižga.

IN NE - NE MOREM DATI PRAV VSEM PLEŠAM, KI SE SVETIJO V SOJU TELEVIZIJSKIH REFLEKTORJEV. Mislil sem, da je prav informacija, ki jo je “prešvercal” Borštner na podoben način (kot zadnja iz Ruplerjeve Mladike) dala krila svobodni Sloveniji. Vendar ne - če je Janša na oblasti so financerji njegove kampanije svete krave - čeprav na isti stopnji inteligence kot le te.

Fuj in fej in še enkrat fej.

In v trenutku, ko se ljudje dejansko borijo z lakoto, preživetjem in sodnimi izterjevalci obstoječega “režima” hodi novi predsednik države s “tajkuni”, “elito” in Janševo Urško na premiere Carmen. Gloriatu kurbe, kot je današnja Slovenija. Namesto da bi z “Janezi” stal na cesti in se boril za to, da bi vsak otrok dobil mleko in knjigo in izobrazbo in ljubezen… FUJ umazanci, ki ste postali NADLJUDJE.

Prekleto težko je ostati apolitičen, ko je laž postala vrednota in napuh gonilo.

Težko je ostati apolitičen, ko se lažnivci sončijo v davkih, ki jih moramo vsi odtrgati svojim otrokom.

Težko je ostati apolitičen, ko ga mora Europa fafati Ameriki, namesto Zeusu.

In MARŠ umazana svojat, ki je pozabila, da je sosed “Janezu”, ki ni tisti Janez, ki se mu zdi, da vodi europo (zanalašč zmajhno začetnico ker je …) in Urško in podvodnega moža.

Težko je ostati apolitičen, če te nekdo vodi s kurcem in preko kurca. In je pozabil, da je tam kjer je le zato, ker se je nekomu nekoč zazdelo, da si ljudje zaslužijo RESNICOj- a ga ni na “Olimpu” bednikov. Samo da od štirih JBTZ-jev le eden. Eden, ki smo ga že malo pozabili. Nekdo, ki se mu RESNICA ni zdela preveč za nas, ljudstvo. Ki nam je povedal, kaj pričakujejo “GENERALI” od nas, plebsa.

Hvala Borštner, da nisi taka rit, kot ostali. In marš ostala golazen.

PETICIJA S KOMENTARJEM

Prejel sem mail in odgovoril. Pozivam tudi vas. Začel bom z odgovorom:

Spoštovani, kolegi in ostali,

Osebno stojim trdno na stališču, da si vsak posameznik izbira in nosi posledice za dejanja, ki jih v življenju stori, ali počne. Prav vsaka oblast je nasilje nad človekom in prav vsak zakon posega v svobodo posameznika. In vse svoboščine posameznika so nevarnost za svobodo nekega drugega posameznika. Izolirane (getoizirane) združbe pa so zametek asocialnega, internega in marginalnega.

Vsekakor podpiram peticijo za spremembo tobačnega zakona predvsem v polju enakosti = kadilci bi morali imeti pravico do druženja v javnih prostorih z dovoljeno uporabo sredstev odvisnosti, ki jo uporablja-jo (mo). Omejitev svoboščin zgolj na tobak pa je enostavno preozka. Zahtevati bi morali pravico do neprilagodljivosti. Zakaj drobtine, če pa je duh ustvarjen ravno za presežke.

Vinci Vogue Anžlovar

Kamnik

—– Original Message —–

From: dsp@drustvo-dsp.si

To: Undisclosed-Recipient:;

Sent: Monday, December 10, 2007 1:00 PM

Subject: Peticija DSP

P e t i c i j a z a s p r e m e m b n o t o b a č n e g a z a k o n a

Člani Društva slovenskih pisateljev menimo, da je sprejetje t. i. tobačnega zakona, ob uveljavitvi pravice nekadilcev do življenja v zdravem okolju ter druženja v nezakajenih gostinskih lokalih, nedopustno poseglo v pravice neke druge skupine ljudi, torej kadilcev, in jim bistveno okrnilo pravico do svobodne izbire glede kajenja. Še posebej se je to že po nekaj mesecih od uveljavitve omenjenega zakona pokazalo v praksi, saj poraja številne absurdne življenjske situacije, nepotrebno nestrpnost in nezadovoljstvo. Izvajanje zakona je tako v večih segmentih in v različnih okoljih dobesedno ohromilo družabno življenje, vzpostavilo komunikacijske ovire in prispevalo k razgradnji socialnega življenja. V svoji skrajno potencirani obliki pa je, recimo, privedlo celo do prepovedi kajenja na gledaliških odrih, kar seveda ni le poseg v umetniško svobodo, temveč nerazumno pretiravanje v restrikciji.

Člani Društva slovenskih pisateljev smo prepričani, da je zdravo okolje za nekadilce v Sloveniji mogoče zagotavljati veliko bolj razumno, strpno in sprejemljivo za vse. Zavzemamo se torej za tako spremembo t.i. tobačnega zakona, ki bo tudi kadilcem omogočala dostojno družbeno in družabno življenje.

Feri Lainšček

Josip Osti, Smiljan Trobiš, Breda Smolnikar, Tone Dodlek, Sergej Verč, Andrej E. Skubic, Mitja Čander, Majda Koren, Matjaž Hanžek, Maruša Krese, Dušan Šarotar, Marjanca Kočevar, Bogdan Novak, Lenart Zajc, Vlado Žabot, Suzana Tratnik, Veno Taufe, Peter Kolšek, Bina Štampe Žmavc, Milan Vincetič, Cvetka Bevc, Saša Jovanovič, Kristina Brenk, Dim Zupan, Drago Druškovič, Miklavž Komelj, Mojca Kumerdej, Andraž Polič, Maja Vidmar, Mirko Zupančič, Aksinja Kermauner, Miloš Mikeln, Vasja Predan, Franc Zadravec, Niko Grafenauer, Igor Likar, Mate Dolenc, Aleš Čar.

Peticiji se lahko pridružijo tudi nečlani društva, ki naj svoje soglasje k podpori pošljejo na naslov Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12, Ljubljana) ali na dsp@drustvo-dsp.si.

TAKO SO VIDETI KONCI

In jih je več, kot začetkov. Na vsak začetek prideta vsaj dva konca. Prav zato si je Hollywood izmislil institucijo srečnega konca. In jebem ti mater Walt Disney - celo mladost si mi lagal. In nato smo vsi živeli srečno - do konca svojih dni…

Naša mala klinika HR Foto: Tanja

OBSEDENOSTI

Dolgo časa sem se ga izogibal in nekako se mi je zdelo, da se da živeti brez. In vsemu navkljub ne morem. Obsedel me je že kot majhnega fantiča in me rola vse do danes. Film.

Ne znam ga spraviti na polico, kamor sem spravil že kar nekaj talentov, ki sem jih razvil, a nikoli izpopolnil.

In film je prepuščen samemu sebi, ker nima svoje muze. Ker nima svojega boga.

In moram. Zopet moram, ker ga imam pod kožo. In v mislih. In stalno.

ODPOTOVAL JE FRANCI SLAK

Nikoli nisva bila prijatelja in kljub temu so se najine poti stokrat prekrižale. Bil je eden tistih, ki je od mene pričakoval preveč.

Prvič sem ga videl v bifeju Turist - bedasta zgodba. Govoril sem z Ninom De Glerio, ki mi je predlagal, da bi igral v videospotu benda Quatebriga. Ne vem zakaj je šel dialog takole: “Samo, da ga ne bo režiral Franci Slak!” In kot zanalašč, je Franci Slak stal v isti vrsti, pred blagajno pajzlastega bifeja Turist. Takrat sem imel občutek, da je zmrcvaril Butnskalo. Ta občutek me nekako ni minil. Nato sem igral v tistem spotu - fanta s trobento. Franci mi je ponudil vlogo v filmu Hudodelci. Glavno. In se mi je takrat zdelo brez veze. Obnašal sem se, kot da vse vem in znam in da imam polna jajca sveta. Takrat sem imel bend Marcus 5 in tisto leto smo bili sprejeti na Novi rock v Križankah. Jaz sem ravno prišel iz Kanade. Ko sem videl film, mi je bilo žal. Vlogo je dobil Mario Šelih. Naslednjo vlogo mi je ponudil Damjan Kozole v filmu Usodni telefon, Prav zaradi izkušnje z Hudodelci (ko sem prebral roman, mi je bilo še bolj žal) sem vlogo v fimu Usodni telefon sprejel. In mi je bilo spet žal. In mi je še.

Potem sem ga srečal na Kulturni skupnosti Brut. Takrat sem se že začel ukvarjati s filmom - bedno. Počasi. Negotovo in posrano. Čeprav sem se delal, da vse vem in vse znam (podobno kot Fetalij) in da me ne zanima, kaj si drugi mislijo. Imelsem fan klub in sem bil “kao” huda faca. Par stvari sem zasral in kljub vsemu se mi je zazdelo, da bi pa lahko jaz kaj tukaj naredil. In kljub vsemu sem naredil v glavnem sranja.

Sprejemni na AGRFT. Bil je v komisiji. Najprej sem moral naredit diferencialne, ker nisem imel ‘časa’ naredit srednje šole in je bil tam. Videti je bilo kot, da se me ne spomne. Ob ostalih - Koršič, Klopčič… In vsi so pričakovali več in preveč od mene.

V gasilskem domu na Povšetovi smo imeli prostor za predmet montaža, ki ga je Franci učil. . Ogled filma Performance (Nicholas Roeq & Donald Cammell) se je sprevrgel v hecen razplet. Franci nas je vprašal, kaj si o filmu mislimo in jaz (takrat poln sebe, panker, novovalovec, anarhist) sem komentiral, ta je to eno hipuzlarsko sranje narejeno na drogah (takrat nisem ne pil, ne jemal drog). Franci se je tako razpizdil, da me je vpričo vseh klofnil okrog ušes. Na predavanju. Vse kar sem uspel reči je bilo: “Pa koji kurac me sprašuješ, kaj si mislim, če ne preneseš mojih misli!” Jaz: Užaljen. Ponižan. Ampak vseeno mu nisem zameril. Še vedno verjamem, da te lahko razočarajo in prizadenejo le tisti, o katerih imaš boljše mnenje. In on ga je o meni imel. In sem ga takrat razočaral. Bedasto pri vsem skupaj je, da je Performance v Top 20 mojih filmov. Mnogo pozneje. Ampak takrat še nisem štekal. Kdo pa šteka da je DANES (tukaj - zdaj) eno posrano anticipiranje.

Še nekaj stikov je bilo v letih, ki so minila. Nazadnje sva imela resen kontakt, ko sva se srečala na Zmajskem mostu leta 2004 in je rekel,če mu posodim jurja eurou. Takrat je ravno delal (produciral) film Tu pa tam. Prav nisem imel denarja in sem si dejansko jaz sposodil 400 in sem mu tistega jurja prinesel naslednji dan. Hmm - oba sva na to pozabila. Enkrat sem se sicer spomnil na to (mel sem strašansko finančno dramo), ga poklical - a je imel ravno takrat probleme z mojim stricem (s katerim sicer nimam kontaktov) okrog neke najemnine. Potem ga nisem več poklical.

Nazadnje sem ga videl na premieri filma Ljubezen, Traktor in Rock’n'roll. Bil je shujšan. Upadel. A kljub vsemu z dvignjeno brado in trdim stiskom roke.

Verjetno bi bilo drugače, če ga ne bi poznal. Kdo ve - mogoče celo bolje. In vsemu navkljub me je zaznamoval. Ker je verjel v jeznega sralca, ki vsekakor ni verjel sam vase. Hecno očetovska figura. In prav ne maram biti patetičen.

Vsi bomo šli. Itak.

Škoda je samo, da gremo preden nehamo bit jezni. In preden zaštekamo. In preden smo dovolj veliki, da se prične uresničevati tisto, kar bomo naredili, ko bomo veliki.

Moja bivša žena je imela en velik preblisk (poleg nebroj njih, da ne bo pomote) in sicer: rekla je, da si želi, da bi na njenem nagrobniku pisalo zgolj in samo: ODPOTOVALA.

Franci Slak, ODPOTOVAL v soboto, 27.10.2007

VSE JE V REDU… HA HA HA

Smešno je, ko je vse že prebrano in povedano. Ne, da bi vedel vse - tudi približno ne: ampak ti stavki in fraze in vzkliki… Vse je v kotlini in ko so robovi previsoki je verjetno u redu tud to, kar se notr kuha. Ustvarjeni ‘fan klubi’ in še placani po vrhu.!?

Ma ne, sej je u redu. Vse je u redu, pac je treba še enkrat cez puberteto - ta kolkic že?  Send in the Clowns - ce je frka, ali ce ljudje v cirkusu zacnejo zehati. In dobesedno zeham. Dolgcas mi je in odvratno prazno je to, kar zdaj berem. Ampak dajmo - otroci v Afriki še tega nimajo. Pošljite klovne - bralcem se je zaskocila celjust. Od presenecenja? Od Zehanja?

In potem se vprašam: s kom bom ostal mlad, ce ste vsi že rosno stari? Ko sem prišel sem je bila najprej Roza in res nisem bral nicesar drugega. Potem je bil Jonas in sem videl, da je nekaj vec na celi stvari. In jih je bilo še nekaj…

Pošljite klovne - cirkus razpada. Uredniška politika je šla u kurac. Ostal je še Branko - pa bo še?

Vse je v redu… ha ha ha. In kakršni so teksti, takšni so komentarji. V Rimljanskih casih so namesto klovnov poslali kršcane. Levom. In je bila to neke vrste zabava. Quo Vadis? Kam gremo?

Sedel sem na vlak in naslednji dan napisal blog - vsi, ki so bili zraven so komentirali. Upam, da si vsaj vsem placal drink Fetalij - za tvoj fan klub ti SIOL da honorar. Ampak: saj je vse v redu… ha ha ha. Mogoce pa je Ulica ribjih konzerv nastala prav tako. Ali pa bolj napitek iz gostilne Pri medvedji podvezi - Blogos je postal znani kokteil iz vsega. Dobesedno. In čeprav mi je všeč vodka, je ne maram zmešane s pivom in vinjakom in vinom.

Mislim, da bom tud jaz šel v kratkem. Nekam, kjer je najprej audicija.

SE MI JE ZDEL

Kar naenkrat je novi merilec pomembnosti postal Technorati Profile. A kdo ve kaj je to?

ZAKAJ SIOL NE DOVOLI?

Ne razumem, zakaj SIOL (oziroma Telekom) ne dovoli posegov v header in footer naših strani, prosto menjavo strani in podobno? Če že ne zastonjskim uporabnikom vsaj tistim, ki plačujejo naročnino in so njihovi podatki Telekomu dostopni. Ali ni ravno to fora bloganja: individualnost, izvirnost in unikatnost? Malo smo čredica, ki je zaprta v nek hermetičen balon - kakšna luknja ali dve ne bi škodile. Alexa rating pravi, da Blogerje obišče 18% obiskovalcev Siola (isti procent ima športna stran - ostalo pa je zanemarljivo). To pomeni, da bi blogerji načelno morali imeti neko moč in veljavo.