KJER IMA PODOBNIK PRSTE VMES KURA CRKNE

18 Februar, 2009

Zgodilo se je že prej (dobesedno pa tudi v Srbiji). In sedaj se zopet kratka pamet meša med tavelikimi fanti. Dajmo vsi zbrat za Jorasov hladilnik in za Podobnikovo novo kurjo farmo in naj pustita našo kuro pri miru.

  • Share/Bookmark

Leto 2008 je zame Mrtvaški ples – ki se nadaljuje…

11 Januar, 2009

mrtak

OK. Razumeti je treba, da vsi Židje niso Zionisti -Tako, kot vsi Nemci niso nacisti. Ampak Zionisti so hujši od Nacistov. V obeh primerih gre za izvoljen narod – nadarabci in nadljudje. Izrael je bil vedno nad mednarodnim pravom in vedno so si lahko privoščili ognjemete nad Arabci, ki so jih nategnili Angleži že v času Lavrenca Arabskega. In nato še 1948. In nato pošljejo Blaira reševat krizo. 

Pomislite, da so bili Partizani ravno tako teroristi (pravnoformalno). Še danes sem jim hvaležen, da so bili. Brez Partizanov bi nas preplavil isti duhamorni dogmatizem, ki žene Muslimane, Žide in Kristjane v krvavo prepričevanje svojega prav in kateri Bog je pravi. Hecno, da je ta sveta trojica iz istega golaža.

Bog je nepopoln, ker si ga je izmislil človek. In ker verjamem v kolektivni duh me je strah, da ta spaka zares obstaja. Najprej si infantni človek izmisli navideznega (prijatelja) in stvarnika, nato pa v njegovem imenu pobije in zbombandira vse, kar srce si dobrega obeta.

Izraelci so pregnali Arabce s svojega ozemlja v Gazo – nato so jo okupirali in ravnali z Arabci kot s svinjami. Pod pritiski mednarodne javnoti so se umaknili iz Gaze – tako kot so Italjani in Nemci pregnali Slovence iz Ljubljane in drugih mest v gozdove. Ko so Slovenci iz gozdov streljali na Nemce v Ljubljani, so jih obtožili terorizma in jih na takšen način tudi obravnavali.

Zakaj imate slabo vest obtožiti Izraelce kot naciste: vas krive delajo slike holokausta? Čeprav počnejo točno isto – teror, masaker in vojne zločine. Karađič je amater proti tem klavcem.

2008 je bilo najbednejše leto v mojem življenju: umrl je moj najljubši med najboljšimi prijatelji – Vilko Filač. Umrla je moja draga prijateljica Danijela. Umrlo je moje upanje in moja ekonomska varnost. Ločitev. Moji otroci so razseljeni, moje misli so razfukane. Zgubil sem tožbo proti lažnivcu in lažnivki…

Iz resno bedne situacije sem zvlekel film, ki si ga ne zasluži nihče – ne producenti, ne gledalci. Zmazek, ki je dobil svoje življenje in hkrati čudovita povest, ki se je iztrgala nerazgledanim in butastim sodelavcem (seveda jih ne bom omenjal poimensko) in pritiskom časa in denarja.

Vse je bedno – zakaj je meni naloženo, da druge prepričam, da ni tako…?

  • Share/Bookmark

KDO BI ŽALOVAL ZA PRIDANIČEM

29 November, 2008

Ne bo jih zmanjkalo. Pridaničev…

Kdo bi jih pogrešal. S prigriščem inozemskih pomaranč, kot je tako genialno rekel Peljko. 

Življenje je predvidljiv sitcom, kjer ljubezen vedno zamenjajo alimenti. In počasi živiš eno, dva, tri bivša življenja, z otroki, ki ti nato berejo proste spise na pogrebu. Z ženami, ki točijo solze…

Ne bo jih zmanjkalo. Pridaničev…

Kdo bi jih pogrešal?

Še danes daješ slab zgled in jutri si že svetnik. Kdo te bo pogrešal?

Na filmskem skladu RS so ti dali oceno 7 od 15 možnih. Temu bi se reklo zadostno. Borštnik se je obesil. Pred tem je brinjevec poslal skoraj vsem voditeljem sveta. Ti si, za razliko od njega popil ves brinjevec sveta in na srečo –  včasih tudi z mano. In včasih pri Borštniku…

Kdo te bo pogrešal. Enkrat sem ti za novo leto zlomil rebro iz ljubezni – tako sem te objel, da je počilo – in danes si ti zlomil mene.

Tako brez smisla je – še danes tukaj, jutri pa že pri Rudiju Karellu. Pustite se presenetiti. In si me….

Kdo te bo pogrešal….?

Ko sva enkrat, na Pigalu spala v tisti hotelski sobi in si me zbudil sredi noči, češ naj ti dam prst. Ko si potegnil prst si prdnil in mirno zaspal naprej. 

Kdo bi te pogrešal….

Kar pejt – ampak sam tko, da veš: če zdaj greš……………….

Kdo te bo pogrešal, pezde? Kaj pa misliš, da si? Iz Postojne si in v Postojno se vrneš.

Kdo te bo pogrešal….? In nikol več mi ne bo rekel, Rožle, ti si cepec.

Tok si moj, tok zlo si moj…

  • Share/Bookmark

Vilko FILAČ – ODPOTOVAL

26 November, 2008

To je skoraj vse, kar lahko povem. In se ne morem nehat cmerit…

  • Share/Bookmark

MOGOČE JE PA ŽALOST DEDNA

15 September, 2008

Imam 3 žalostne otroke, ki majo žalostnega očeta - še bolj žalostnega zato, ker so oni trije žalostni.

ciki.jpg

ciki.jpg

ciki.jpg

  • Share/Bookmark

PEJT U KURAC DINO, ZAKAJ NE PRIDEŠ NA BIS

14 September, 2008

Pejt u kurac Dino Dvornik! Mi ploskamo – zakaj ne prideš na bis?  Ma ja, sori – sej štekam: zakaj bi šel u kurac, če pa si bil že tam. Veteran kurčeve dežele. Malo nas ima celo pasuš le te. In če si že šel drugam, nam zrihtaj boljše karte – pridemo za tabo – zdej smo lahko ziher, da bo žur…

  • Share/Bookmark

PRESKOKI IN ODSKOKI

24 Maj, 2008

Itak je tok lepega na svetu, da se lahko odločimo: dojemati ali zavidati. In nam je v naravi zavidati in primerjati. In če primerjamo itak zavidamo. Prav ne dovolimo si, da bi bili enkratni – ali vsaj dvakratni.

Nikoli ne stojiš na istem mestu dvakrat,čeprav je tam luč in so pogledi.

Nikoli ne stojiš, ker se ti upogibajo kolena in so roke nervozne,ker nočejo mirno viseti ob telesu.

Genij si je izmislil žepe, da se skrijejo potne in nemirne -dlani – tam, nekje ob stegnih.

Vse zgodbe se začnejo tam, za devetimi gorami,čeprav sprevodnik ne zna do tja.

In moraš tja peš…

  • Share/Bookmark

TAKO SE POČUTI

24 April, 2008

ciki.jpg

  • Share/Bookmark

ODKAR VAS NI

5 April, 2008

Sonce je morda preveč prozaičen faktor, vendar vsemu navkljub: sije manj. In tudi ptice so mnogo tišje: predvsem zjutraj. Odsotnosti so tako prekleto ranljive. Samota sicer ni nič bolj družabna, a so pogrešanja toliko bolj zgovorna.

Vsakogar doleti. enkrat. In vsakdo si zasluži.Tudi On…

  • Share/Bookmark

ZEMLJEMERCA

2 April, 2008

Dva sta. Vedno sta dva. Zemljemerca. Njuna glavna in edina naloga je, da merita razdaljo od točke A do točke B. Ali C. Ali ostalo. Nezmotljiva sta. Do milimetra znata izmeriti, koliko smo se oddaljili en od drugega, za koliko metrov se zanemarjamo in koliko kilometrov nam je mar, en za drugega. kronista našega oddaljevanja. In odtujevanja.

Nikdar ni imel moči, da bi ju popravil: da bi rekel eno samo reč ugovora; ali vsaj tihega negodovanja. Dal jima je pač prav, ker sta bila strokovnjaka v svojem poslu. Do neke mere (smešen začetek opisnega stavka za zemljemerca). sta bila krojača naših pretesnih oblek. In hkrati snažilca balasta, ki se nabere v odnosih. “Osemnajst metrov, devetindvajset centimetrov in štiri milimetre”, je rekel večji od njiju in medtem vešče zvijal okroglo vitlo metra z merilom iz plastficiranega platna. Ostro, kakor britvice, so bile natisnjene merilne oznake na rumeni masi, ki je nežno in mehko objemala bombažno prejo. Čeprav je vse že izmeril, se je večji od njiju podal še enkrat po merjeni črti in s koraki, naizgled približno, premeril razdaljo.”Rekel bi, da je ta odnos v veliki meri… zakaj meri, boste vprašali – toda to je področje, na keterega se spoznam… torej: v veliki meri odtujen.” Manjši je le pomembno prikimal in opazoval konice svojih, skrbno zloščenih čevljev. “V vašem primeru bi svetoval terapijo: pogovor s strokovnjakom, ki se spozna na to.”

Gledal ga je nemočno in to niti ni bilo čudno, saj je bil vendar prvič v takšni situaciji.  “Toda? …ali nista vidva strokovnjaka?” V odgovor je dobil dva porogljiva nasmeha in večji zemljemerec je pogledal manjšega za odtenek preveč pomenljivo, da bi mu ušlo s pozornosti. “Midva lahko le ugotoviva dejansko stanje”, mu je dejal večji kakor, da bi ga imel za rahlo zaostalega. “Midva sva precizna v tem, kar počneva midva. Ne poveličujeva najinega dela, vendar mu tudi ne zmanjšujeva njegove vrednosti. Verjetno boste pomislili, da vse to počneva za vas – da vas na nek način razvetljujeva. Ampak ne – vse kar počneva je izključno in samo za naju. Uživava v preciznosti najinega dela in prezirava ljudi, ki z izgovorom, da svoje delo počnejo za nekoga drugega, odrivajo svoje lastne odgovornosti in prikrivajo svojo lastno nesposobnost. Če povzamem: midva lahko z gotovostjo trdiva, da ste se odtujili od skoraj vseh ljudi in to za najmanj osemnajst metrov, devetindvajset centimetrov in štiri milimetre. Toliko pač znaša razdalja do subjekta, ki vam je še vedno najbliže, vendar to tudi približno ni niti blizu vašemu intimnemu prostoru.”

Moral je podpisati potrdilo o opravljeni meritvi, nato pa sta zemljemerca odšla. Otožno se je naslonil na steno in pomislil, da je toliko skočil v troskoku Jonathan Edwards in to z dolgim zaletom, ter vetrom v hrbet. Se bo še kdaj lahko komu približal in to z mesta? Vsaj s tega mesta, na katerem je zdaj?

e

  • Share/Bookmark