DINOZAVRI V MEHKI MIVKI

8 Junij, 2002

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 08.06.2002

Četrtek, 30. maja

Ali se lahko dan začne slabše? Črna mačka je prav čakala, da se prikažem izza vogala, in nato ni planila ali se na kakšen drugačen, neustavljiv način vrgla čez mojo pot. Ne! Počasi se je pretegnila, me pogledala naravnost v oči in nato na videz nedolžno odmrnjavkala čez ulico. Ni pomagalo niti, da sem krilil z rokami in jo poizkusil od-šššc-ati na razne možne načine. Kot jebeni Behemont iz Mojstra in Margarete – mehko preteči usodni koraki in strmeč pogled. Vsak drug dan bi se obrnil in odšel daleč naokrog ali pa vsaj počakal, da kdo drug zakorači v čaroris pred menoj. Danes pa ne. Preveč se mi mudi. Trikrat pljunem čez levo ramo, ji pokažem kazalec in mezinec ter se potopim v usodo, ki mi jo je prekleti mačkon namenil.

Sestanek pri Snežni Kraljici. Previdno ogledujem naokrog, od kod bo priletelo. Razdelimo si svoje scenaristične prispevke in nekaj trenutkov mine v tihem branju. Scenarist uspe z dvema idejama, Literarni Propagandist tekstov sploh ne prinese, v ožji izbor pa pride navihan e-mail Močno Zopet Samske Ženske. Na začetku sedim na kavču – rahlo oddaljen, ker me je strah, da bomo kot zadnjič tavali v carpenterjevski megli in da ne bo zabavno. In da ne bo filmično. Pa je. Prisedem k sejni mizi in iskrice se krešejo. V manj kot v pol ure imamo tri zgodbe spiljene, zbrušene in obtesane. Na sestanku sta tudi Vila iz Morosta in Designer, ki s pripombicami uspeta zapakirati celo reč. Spet bo nekaj sladko zabavnega. Mačkon torej ni imel v mislih tegale dogodka.

Sestanek pri Velikem Ljubljenemu Vodji. To je torej to. In prav danes zjutraj sem oddal tekst, ki je prijazen. Po današnjem sestanku bi popravil par stvari, še raje pa bi popravil vsebino sestanka. Zelo sem slabe volje.

Odpeljem se domov in iz arhivske mape »ad acta« potegnem kolo. Zaprašeno in umazano je, z blatom iz nekega drugega tisočletja. Zračnice, kot uporabljen kondom, zaspano mlahedrajo. Najprej jih napumpam, da bi videl smisel čiščenja kolesa, in ker kar držijo sapo, si izmislim dodaten razlog, zakaj ga bom očistil pozneje. In ga seveda ne. Niti mnogo pozneje.

Kosim z Mojo Malo Fotokopijo in Dajdojkico. Moja Mala Fotokopija je oblečena v belo in je zelo lepa. Preveč lepa. Čeprav se imam za odprtega in dojemljivega očeta, moram priznati, da me njena lepota dela ljubosumnega. In njen talent. In njene možnosti. In neskončne možnosti. Ker pa je Moja Mala Fotokopija zares moja fotokopija, jih zna seveda tudi zasrati. In bo minilo tisoč let, ko se bo udarila po čelu in zagodrnjala: »Oooooooooooo jebemti….«. Še dobro, da sta tu Vila iz Morosta in Designer, ki ji kvalitetno količita to smučarsko progo skozi življenje. In ju imam rad tudi zaradi tega, ker bi šla Moja Mala Fotokopija najraje kar »šus« naravnost do cilja, ki je v tem trenutku še zelo daleč. Vsekakor predaleč za njo, ki bi rada vse zdaj in takoj in pri tej priči.

Trava je močno pognala. In še prejšnji teden gola, puščavska ravnina je mehko zelena. Kalypso ni na spregled. Sprehodim se po sosedovih travnikih, a jo iščem zaman. Do hleva, kjer je verjetno parkirana, je predaleč.

Petek, 31. maja

Danes je športni dan. Zbor s kolesi je zgodaj zjutraj na ulici za železniško postajo. Zelo neprijazna borka mestnega redarstva nam teži, ker nalagamo kolesa v kombi, ki je ustavljen na nedovoljenem mestu. Neverjetno neokusna uniforma, butast klobuček grde barve in verjetno tudi frustracije, ker mora opravljati tako neumen poklic, so jo napravile tako tečno, da seveda popustimo in se premaknemo. In se premaknemo kmalu še iz mesta in sem že boljše volje, ko smo čez urico na Krasu. Idilična hišica na robu vasice. Letni dvorec Snežne Kraljice, ki je danes gostiteljica. Pokrajina je božanska. Tudi pod pokrovom je zanimiva. Santonijsko-campanijski Tomajski apnenec se pojavlja v tanjših ali debelejših vložkih in paketih znotraj skladnatega apnenca Lipiške formacije. V njem so našli nebroj fosilnih ostankov rib. Med njimi je najbolj zanimiv približno 30 cm dolg primerek skata iz rodu Rhinobatos, ki doslej iz krednih plasti nekdanje Dinarske karbonatne platforme ni bil znan.

Za zajtrk je poskrbel Ural Ban. Dimljena gosja jetrca z mehko umešanim jajčkom. Kuhana jelenja klobasa. Variacije sadja in sveže pečeni croasoni. Po družabnem klepetu razpakiramo kolesa in neučakano krožimo po drevoredu pred cerkvijo. Kolesa so različno pisana. Od oldtimerja, ki ga vozi Fotograf z zajlo od zavore v rokah, do Designerjevega Mercedesa. In seveda mojega, za katerega Designer pravi, da se v Avstriji lahko kupi poseben sprej, s katerim poškropiš kolo, ki je potem videti, kot da je prestalo najhujše downhillske preizkušnje. Pisana druščina se kmalu zapodi po valoviti pokrajini, kjer je bilo nekoč morje. Naša vnema s kilometrino pojema. Zaradi sedeža, ki mi zbuja tisti neprijetni, hemoroidni občutek, so zoprni tudi klanci navzdol. In verjetno prav zaradi tega, da bi bilo trpljenja kar se da hitro konec, se pridružim Lobbyju in Primzisu Moroškem, ki se radikalno odlepita od skupine. Do Štanjela pridemo pol ure pred ostalimi, prav te pol urice pa nam vrne človeško dostojanstvo, ki smo ga izgubili nekje med hlastanjem za zrakom in prepotenimi majicami. Vsi razen Vile z Morosta smo videti scuzani. Ona pa je videti z neko nadnaravno lepoto obsijana, ko nas povabi na sladoled in kavo. Fabianijevi vrtovi so v podobno povoženem stanju kot mi. V temni vodi pod zeleno skorjo na dnu ribnika definitivno nekaj živi, pa to niso ribe. Razočaranje nad zanemarjenim Pharos programom in bližajoča se ura kosila nas spravita nazaj na kolesa. Nekaj jih obupa. Počakali bodo kombi, da ji pelje nazaj. Kljub bolečinam v danki sem trmast in brez postanka prekolesarim pot nazaj in sem tam drugi, takoj za Lobbyjem, ki ne vem, od kod jemlje energijo.

Najboljše sidro je teran. In se dodobra zasidramo po kosilu, ko opazujemo Snežno Kraljico, kako kosi travo. Neverjetno luštkana je danes, ko je cashual v črnem s športno čepico na glavi. In imava besedni dvoboj (res ne vem zakaj) s Plonkopisko. Mogoče ker na teran nisem hotel piti šampanjca. In so tu še Scenarist s Potomko, palčici Aparatek (v oprijetih hlačkah) in Iskrica, Prijazna Egsotika, ki pleše ciganske plese z Mojo Životno Pričo, Sodelavska Zakonca in Kolesar, ki ga je malo zmanjkalo in je zaspal, Študent, ki vozi kombi, Južnoameriški Bradač, ki ne sme zamuditi fuzbala, pozneje pa prideta še Literarni Propagandist in Konkurenca. Konkurenca je izjemno talentiran, pa še dobro zgleda. Posvetiva se hvaljenju en drugega in prizanašanju en drugemu v smislu: »Saj razumeš, ali ne?«. Ujamem škorpjona in Potomka ga prenaša v prazni steklenički soka. Večina zvečer še ne bi dvignila sidra, zato jih odpeljem do Kovača.

KOVAČ

Je črn v obraz in v roke. In pod nohti. In pije črno vino in kadi zelene cigarete. Petkrat je bil okrog sveta in on z gotovostjo ve, da je zemlja okrogla. Mornar in nemirna duša. In ima srce večje od sveta, ki ga je obplul. In dela hišo »po starem«. In so mu ravnokar barvali kočijo, ki jo je sestavil in skoval. In ima ženo, ki je videti najstnica, in ima najstnico, ki je navihana, in še eno majčkeno, z največjimi očmi na svetu.

In postane majhna vas nemirno morje, ker je sidro globlje in globlje. In nas nosi po vesolju, ker se oprijemamo tankih koščkov kraškega pršuta, ki ga sestavljamo v jadra. Ne spomnem se, kako sem prišel domov.

Sobota, 1. junija

Najteže je delati po takšnem dnevu, zjutraj v soboto. Majhen nesporazum s Kresničko, ki pa mi da vseeno toliko časa, da prepričam glavo, naj za trenutek počaka tukaj z mano in ostalim telesom. Povsod je fuzbal. Kamorkoli se obrneš. In vse je videti enako: najprej eni tečejo v eno smer in nato drugi tečejo v drugo smer. Vmes so reklame, nato pa pridejo oblečeni v drugačne barve in piše, da so iz druge države, in nato spet najprej eni tečejo v eno smer in nato drugi tečejo v drugo smer. Kaj je v tem tako zanimivega, mi še ni uspelo dognati. S Kresničko iz nekega že prej posnetega filmčka narediva pet kratkih epizodic. Niti ne vzame toliko časa in je še kar zabavno. Z narejenim grem v sinhro, kjer že čaka Romix.

ROMIX

Eden najbolj zabavnih sodelavcev kar jih je (če nima slabega dneva). Skupaj sva posnela že tri tavelike filme, nekaj tamalih, goro reklam in ga je vedno dobro imeti v ekipi. V resnici in v duši je glasbenik, a dela dobro tudi druge stvari. Poročen je s Pesnico, ki me je nekoč ugriznila v čelo, ker sem recitiral njeno mladostno poezijo. Odkar ga poznam je isto star (oziroma mlad, ker se ne da ugotoviti). In isto spreten. Včasih se ni treba pogovarjati, da naredi tisto, kar mislim in od zadnjega mojega izbruha prihaja točno na termine.

Zašumiva kratke filmčke in medtem se zunaj naredi prekrasen dan. Dojdojka me pelje na kosilo v Trnovo, kjer je bila prej ribja restavracija, sedaj pa sta jo prevzela Zajec in Zajklja, ki imata osem otrok (»Mogoče ker se tako piševa,« pravi hudomušni Zajec) in vse počneta iz ljubezni. In Zajklja perfektno kuha.

Zvečer se oglasi na kavi Bivša Gospa P. Pritoži se nad imenom v sobotni prilogi, se sicer strinja z menoj, da je vseeno boljše kot Lopata ali pa Bogomoljka, predlaga pa, da bi bila mogoče lahko Najboljša Soseda.

BIVŠA GOSPA P.

Pišočemu je znana že iz njene rosne mladosti, ker je bila soseda bivšemu filmskemu studiu, kjer smo se veliko pogovarjali o filmih in o krivicah. In o ministrih. Ki so se menjali, pa se to skoraj ni opazilo. In sta bila soseda skupaj z Gospodom P. In sta razpadla, jaz pa sem se preselil. In je zopet soseda s problematičnim otroštvom in čudnim očetom. Z organizacijsko mrzlico in kritiziranjem okolice. S smehom na »mute« (brez vsakega zvoka) in z dolgimi rokami in nogami. In ortopedskimi čevlji, da ne bi bila prevelika za morebitne ženitne ponudnike. In s stoječimi bradavičkami.

Nedelja, 2. junija

Didko gre k Družinici po Tanitojzlo, ki je devetletni sladkorček. V viseči mreži poiskušam pisati, pa mi ne gre. Nekam tečen sem danes in nič mi ni prav. Čeprav je nebo brez oblačka, je vseeno čuden pritisk. Poizkušamo odvozljati zapletena pravila igrice Gospodar prstanov in obupamo. Verjetno otroci množično delajo samomore, ko se poizkušajo z njo igrati. Čeprav mi navadno logika ne dela preglavic, je prekleta igrica s pomožnimi tablami, figuricami in kartami prekomplicirana zame. Tudi moj beli zlati odnašalec Kolja je tečen. Valja se po blatu in raznaša skale po sveže posejani trati. Spustimo se v dolino k Ribogojcu. Posebnost Ribogojca je, da je poleg ribogojnice napravil srednje velik ribnik, kjer boš lahko najel ribiško palico, ujel svojo lastno ribo, ki ti jo bodo pozneje z veseljem spanirali s koruzno moko. Čisto slučajno naletimo tam na Škrata z druščino in danes začuda ni depresiven. Postanem pa depresiven jaz, ko zvem, da je prekleta črna mačka naredila še več škode, kot sem mislil v četrtek. Celo pot do doma škripam z zobmi. In še cel večer. In baje tudi v spanju.

Ponedeljek, 3. junija

Najprej odnesem filmčke na Agencijo, kjer jih s Snežno Kraljico pogledava. Malo sicer gledam v tla, ker je že vse slišala, kako se je petkova zabava končala. Pokliče Zelo Pomembnega Gospoda, ki si tudi ogleda prineseno. Zelo Pomemben Gospod ve vse in še več o marketinški strategiji zelo pomembne firme. Zadržan, a kljub temu navihan z iskrivimi očmi. Ne poznam ga dobro, a je videti šarmanten zapeljivec. V neki brošuri sem ob odlični fotografiji Zelo Pomembnega Gospoda prebral, da se ukvarja z borilnimi veščinami.

In nato mučni sestanek na drugem koncu mesta. Zopet je pozabil, da so ljudje tisti, ki delajo, in da so stroji samo ljudem v pomoč. In da ljudje nimajo »off« gumba. In da imajo glave zato, da v njih nosijo svoje lastne misli. In da ljudje delajo bolje, če so te misli prijetne. Pravi, da bo uredil. In da ni problema. Malo mu verjamem in neham škripati z zobmi.

Preberem Pariški dnevnik Usodne Ženske. O kanibalizmu. O preizkušanju ljudi in o njihovih okusih. Preprosto genialna je. Pove mi, da je tekst pisala na kolenih v pariškem lokalu in da je kar vrel iz nje. Kot vse in kot življenje. In mi da misliti. Koliko ljudi sem že požrl Jaz? Koliko sem jih le poizkusil, za trenutek povaljal po ustih in nato izpljunil, kot to počnejo preizkuševalci vin, iščoč novega okusa? In katere kose sem različnim ljudem nezamenljivo odgriznil in se te rane niso zacelile vse do danes. In koliko je požrtega že Mene? Kakor dinozavri v mehki mivki puščamo sledove za seboj, ki bodo trajali manj in bodo izginjali v pozabo. In pritiskamo črke na papir, kot spomenike nečemu, kar nam je pomembno in nočemo, da gre. In je naše življenje le spomin – najprej naš na sebe in ko nas ni več, spomin tistih, ki jim je pomembno spominjati se nas. In enkrat bo to sonce ugasnilo. In naše misli bodo vtisnjene v mivko zgodovine počasi izgubljale svoj smisel.

Torek, 4. junija

Nove zgodbe in novi smisli. Amelie. Najlepši film, ki sem ga videl v zadnjem času. Sestanek. Škrat, Lobby in Prekmurski Arhitekt. Hočem scenografijo in barve kot v tem filmu, zato imamo študijski ogled. Že dolgo iščem pomočnika in zato Lobby pokliče še Asistentko. Na intervjuju pove, da uči staro grščino in to je velik plus. In pove, da ima rada fuzbal – verjetno že poznate mojo reakcijo. Skupaj si pogledamo film in malo hlipamo in se veliko smejemo. Z nami sta tudi Dojkica in Šla Je Rodit S Kolesom.

ŠLA JE RODIT S KOLESOM

Je sicer finančnica – neke vrste poslovni sekretar, a je veliko več od tega. Neverjeten estetski čut in življenjska zgodbica, da te kap. Lepo oblikuje besede in darila. In je nepogrešljiva. In se vedno (kadar ne renči) tako lepo prijazno smeje. In je šla rodit s kolesom, ko je bila petnajst let stara.

Škrat je prinesel špinačni zavitek, tako da smo vsi dobre volje, čeprav sem malo pred tem zvedel še za eno svinjarijo in sem se drl v telefon in sem imel že res vsega zadosti. Pozneje je poklical Srečko. On diši še po telefonu.

SREČKO

Spoznal sem ga pred šestnajstimi leti, ko sem igral glavno vlogo v nekem celovečercu. Bil je star 17 let in je imel vranje črne lase, spete v čop, ki so mu segali do pasu. Vedno je bil urejen in je eden tistih ljudi, ki te s svojo čistostjo in urejenostjo že frustrirajo. Zadnje čase ima serijo oblek, kjer se srajca, kravata in suknjič med seboj ujemajo in dopolnjujejo. Najlepši moški, kar jih poznam – polne, čutne ustnice in kot tolmun globoke, temne oči. Oprostili so ga služenja vojaškega roka zato, ker je na naboru vprašal, če je res, da se v vojski vstaja ob petih. Po pritrdilnem odgovoru je zastokal, da bo on moral potem vstajati ob štirih, da si bo nadel make-up. Njegov smeh je nalezljiv, podkupiš pa ga lahko s tortico ali kakšno drugo sladkarijo. Nikoli se ne more pomešati med množico, ker vedno izstopa. Tudi če bi bil oblečen drugače.

Sreda, 5. junija

Problemi s storyboardisti. Naš običajni je odpovedal in v veliki naglici smo iskali novega. Ta bi moral danes oddati izdelek, a ga ne najdemo, ker ima mobitel v okvari. Velika panika je. Večer se na hitro približa in se nato raztegne. Pozabim, da moram prezgodaj vstati, da dokončam tale dnevnik, ki je postal odgovornost. Ne samo odgovornost zaradi rokov, ampak predvsem zaradi majhnih, nevidnih dotikov, ki jih s svojim virtualnim prstkom pušča na dušah in srčkih. Najraje bi vsem povedal, kako jih imam rad in da bi bilo brez njih življenje pusto, pa se mi zdi, da to ne paše k moji javni podobi. Rad bi se opravičil vsem, ki sem jih prizadel, ker so me tudi oni pomagali graditi. Celo Oklofutanemu sem hvaležen za desetletje, v katerem sem se moral bolj truditi, saj sem spoznaval borca v sebi, in sem moral vedeti in znati več od drugih. Rad bi, da bi ta dnevnik v mojem imenu objel vse – omenjene in neomenjene in da bi jih zazibal s tisto materinsko nežnostjo. Počasi, se mi zdi, iz zoprnega trmoglaveža kljub vsemu rastem. Upam.

  • Share/Bookmark

ODHAJANJA

6 Junij, 2002

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 15.06.2002

Četrtek, 6. junij

Jebiga! Četrtki, petki in šestki z vrtoglavo naglico izginjajo v reciklažo. Ali pa tudi ne – kot nepovratna embalaža, katere usoda je pač takšna, da je ceneje napraviti novo kot usposobiti staro. In adrenalin spomina je le v uporabnosti. Neuporabne zavržemo, tiste, s posebnim pečatom pa nato prodajamo naokrog in sebi, vsakič v drugi embalaži. In vsakič robovi škatel za selitev izgubljajo tisto ostrino, ki nam je rezala kožo na iščočih prstih. In iz škatel sem izbrskal fotografijo. Mene v pravi luči. Fotografija je stara in napol zbledela, vendar jasno kaže podobo, ki je moja bit: Dvoglavi Srednjeveški Zmaj. Zmaj na sliki je gromozanski in ima dve glavi – ena je pristna, zmajevsko zlobna, prekrita s trdimi luskinami, ki je ne predre z lahkoto vitezova ost. In bruha ogenj in strupene strele in žalitve. In se dviguje višje in visoko nad s pogledom, ki seje prezir in bolečino. In njene solze so soliter, ki ubijajo vse na tleh, kamor padejo. Druga glava je Harlekin: z bledim obrazom in narisanim nasmehom. In solzo prav tako umetno. In govori sladkosti in duhovitosti. Igra – tako ljubezen kakor tudi bolečino. In besedilo znane Leoncavallove arije iz opere Pagliaci: »Smej se glumač!« je njen standardni repertoar. In se šali iz sebe iz drugih, da bi skrila mehko drobovje, ki brbota pod mogočnim oklepom želve velikanke. In iz oklepa štrlijo tace, z dolgimi zavitimi kremplji, ki delajo okončine nespretne in nevarne. Najhujši pa je rep: za tri dolžine trupa dolga štrlina s špičastjo ostjo na koncu, ki se nekontrolirano kačje zvija in nemalokrat podre naključno vse, kar je ubogi živali uspelo zgraditi. Rep, zaznamovan s spominom in njegovimi brazgotinami in z ostanki ruševin, ki se lepijo na sluzasto površje. In je ta zmaj iz drugega obdobja in izumira; na srečo nekaterih in verjetno sebe.

Ni naključji ali pa smo pač takšni, da z drobnimi poseg urejamo prav vse, ker nas red pomirja in opravičuje smisel našega obstoja. Tako sem iz začetnic dnevnika napisal ZMAJ. In tako sem začel dnevnik z: Zajebal sem … in ga končal z Jebiga.

Poslavljam se. In obred poslavljanja mi je in bo za vedno mučen. Nemalokrat je šlo slovo predaleč in za zmeraj. Mogoče sem prav zato raje odhajal nemo in brez besed in brez pogledov. In brez obljub. Odhajal sem prezgodaj, včasih le za to, da se mi ne bi bilo treba poslavljati. In sem iz odhajanja napravil umetnost. Na različne načine nepričakovano. Z različnimi cilji in iz različnih vzrokov. In se v vrtoglavem krogu odhajanja spet znova in znova našel na isti točki, ki je bila odhod. Okrogel svet ti pač ne pušča dosti domišljije. Za trideseti rojstni dan sem si napisal pesem: Oktober. Znova. Znova in znova. In morda je prav zato, ker je to edini mesec, ki se mi ponavlja, prav, da v njem sklenem krog – ali pa ga presekam in izpijem vse, kar Vinotok prinaša.

In sem odhajal počasi oktobra in novembra, pa tudi januarja in marca. In štirinajstega februarja. Na različne načine in od različnih ljudi. Predvsem od sebe takšnega, kakršnega se nisem maral.

Ona je odšla avgusta. Star sem bil štiri leta in nisem razumel poljuba, ki ga je pustila skupaj z igračkami na robu moje postelje. Puška na preklop s plutovinastim zamaškom ter figurice živali iz kartona, ki si jih postavil na lesen podstavek. In jih nato streljal – s puško s plutovinastim zamaškom – in z gnevom požirajočih solza, ker je ne bo več. In je šla zaradi filma tja, kjer jih delajo. In je tam ostala. Mati.

Prvič sem odšel sam, ko mi je bilo šest let. 1969. Julij. Kmalu potem, ko je Neil Armstrong prvič pokazal, da se da oditi še kam, razen na neko drugo točko na Zemlji. Carlo je še dolgo hranil poslovilno pismo, ki sem ga zapustil za seboj: »Grem v Ameriko in bom postal astronavt ali pa John Wayne!« S seboj sem vzel pingo in sendvič s posebno salamo. Iskala me je civilna zaščita in Vseved in Carlo, Izidora pa je vila roke, češ, kakšno sramoto nam dela prekleti pankrt. Našli so me zjutraj. Premraženega. Z obgrizenim sendvičem s posebno salamo in popitim pingom v duplini votlega kostanja, ki še danes stoji ob kapeli graščine barona Kodelija, v parku poleg kopališča. Pravzaprav je bil odhod nejasen: v resnici sem si želel, da bi ona prišla pome in me s seboj odpeljala tja, kjer ljudje lahko postanejo astronavti.

In nato sem odhajal še večkrat in še pogosteje. In so me našli v zapuščenih hišah in v zakloniščih in v Piranu. Odhodi so bili različni, vrnitve pa dolgočasno enake: lesen iztepač – včasih pa za popestritev, usnjen pas. In spet body art.

Malo preden je umrl Carlo, je prišla. Prvič po desetih letih. Z mojo majhno sestro. Videla sva se enkrat, kratko, morda le za pet minut. Prinesla mi je leviske, ki mi jih je Izidora še dolgo potem likala na rob. In je spet šla. In kmalu za njo Carlo. In sem za nekaj časa odšel tudi jaz. Vase.

Gospod psihiater je bil družinski prijatelj in k njemu so me pripeljali zaradi izbruhov agresije. Največkrat nad samim seboj. Nekaj časa zaprt v mehki kletki sem jim s težavo dopovedoval, da sem le tako zelo strahotno žalosten, ko so me umivali s cevjo, ker sem bil spodaj nag. In je bila voda vsakič bolj mrzla, moj lastni smrad neznosnejši. Takrat sem razumel, da okolica ne mara žalosti posameznika. In sem pogoltnil grozovito suh knedelj svojega spomina globoko v želodec. In sva se šalila z zdravnikom, ki sem ga preziral, češ: »No vidiš! Saj si bister fant. Saj ni težko.« In smo izpolnjevali teste in obkrožali številke, črke in simbole, ki so potrdili, da je z menoj vse v redu. In sem lahko odšel. Kmalu za vedno od Vseveda.

!978. Letos bom dopolnil osemnajst. Kako so se ti dnevi vlekli in ga nisem dočakal, oktobra, ampak sem že prej odšel. In spet v Ameriko.

Malo pred tem so bili odhodi druge vrste. Ko smo živeli nad Kinoteko. Na pol stopnišča je bil vhod v svet, ki me je začaral prav tako, ko že njo pred mano. Vsako popoldne po šoli sem se skrival tja, kjer je brnel projektor glasneje od mojih misli. In sem se počutil doma. In sem zasledoval slike in jo iskal tam na platnu. Mora biti nekje – zato je odšla. In sem požiral zgodbe in dogodke, ljubezni in prevare, ponosne in poražene junake. In sem verjel tudi, da je imel Spartak v laseh briljantino. In je bil naenkrat moj ta svet, v katerega sem lahko odhajal brez bojazni, da bom spet tepen. A sem bil vseeno. Od filmov samih, ki so me z nevidnim bičem švistali po ledjih domišljije.

Četrtek torej. Koliko četrtkov že. Danes je 14.110. dan mojega življenja, torej je to že dvatisočpetnajsti četrtek. Prepričan sem, da jih je bilo vsaj tisoč petsto petnajst popolnoma brezveze in zaman. Eden gor ali dol. Ker je bila krača v gostilni pod Šmarno Goro prevelika, sta nama jo pomagala pospraviti Lobby in Šla Je Rodit S Kolesom.

Zvečer ima Usodna Ženska predstavitev knjige. Naslov je preroški. Ime boginje, ki je Odiseja zibala v ugodju in pozabi, da so odhodi tisti, ki ustvarjajo spomine. In legende. Prvič v živo spoznam Urednika. In se zaljubim v šarm in karizmo, ki jo izžareva z belo brado modreca iz starogrškega svetišča. Predstavim še Dajdojko in mi je grozovito nerodno. Spet ne vem, kaj bi z rokami in besedami in s tem ogromnim trupom. Naslonim se na steber, da bi si lahko kril hrbet, in strmim. V gnečo klepetalcev, ki čakajo na šolski zvonec, in tovarišico, ki bi jih presedla. V Harmonikaša z mehom in cigareto v ustih v nekem svojem svetu glasbe, ki se je skoraj ne sliši zaradi barbarov. Te pošasti, ki se pridejo pokazat in pozabit, da so tu zaradi nekoga drugega. Opravljivec naju zasliši in prav loviti moram besede Usodne Ženske, ki se lepijo na dim in sapo tistih drugih, ki nimajo ničesar povedati, a kljub temu govorijo. Usodna Ženska mi napiše posvetilo v knjigo: »Ti veš!« in se kmalu poberem od tod.

Petek, 7. junij

Drugi dan poslavljanja. Moji odhodi so podobni plevelu. Ko ga zatolčeš nekje, se pojavi na drugem koncu. In so mi rekli: »Zakaj ne pišeš? Tudi to ti gre dobro od rok.« Nekaj časa sem slikal. Po naključju je bil začetek ta, ki je pripeljal do konca. Kanada. Toronto. Mati je že razočarana nad filmom, nad moškimi, nad sistemom, nad religijo, nad Johnom Lennonnom, nad odhajanjem, nad rojevanjem, nad ljubeznijo, nad potrpežljivostjo in nad razsodnostjo. Živi s slikarjem, tremi otroki in neizživetostjo. Riše portrete in Elvisa Prisleyja. Za obstanek z možem aranžirata izložbe in jaz sem tam, kamor sem hrepenel večino časa do tedaj. In ni videti dom. In je ona razdražljiva in počasi misli in razvija teorije o preteklih življenjih in kaj je v njih bila. Simptom nekoga, ki se ne sprijazni z dejstvom, da ne bo nikoli nič od tega, kar je hotel (in kar mogoče zdaj poznam in razumem mnogo bolje). Je pa tam velik in prostran slikarski atelje. Ogromna platna in akrilne barve. Kmalu je akril na platnih in sem tam jaz, ki slikam avtoportrete z različnimi obrazi. In željami. In upanji. Po naključju postavim svojo sliko v izložbo, kjer jo opazijo. In jo hočejo in jo kupijo. In še več njih. In imam razstavo. In je to konec, ker je Mati ljubosumna. Ravno sem dopolnil osemnajst, ko sem na cesti. Kanadski cesti. Prodam še eno sliko, spraskam za gram kokaina in letalsko vozovnico. In se vrnem. Domov? Zdaj je vprašanj vse več in odgovorov vse manj. Le eden se izpostavlja in preriva med preostalimi, dviguje roko kot v osnovni šoli: »Tršica, tršica: jaz vem?« In vem, da doma ni, vsaj zame, več nikjer. In si olajšam nadaljnje odhode. Quo Vadis? »Domov!« je moj odgovor vedno, ko hočem zabrisati vse sledi.

Junaki dnevnika se prepletajo v ponavljanje. Ne verjamem, da koga še zanima, na katerem sestanku sem bil danes in kaj bo jutrišnja strategija. Ne glede na to, kako so oni zanimivi in me znova in znova zalivajo čustvene rdečice, ko jih srečam, je dramaturgija ponavljajoča. Linearna. In poleg čustvovanja, ki tudi mene samega preseneča in me najde nepripravljenega, si dnevi sledijo v nekem hipnotičnem ritmu. Boli me kurac, kdo ima prav: Sračko ali Zdrahovič. Vseeno mi je, če si omenjata mame v slačilnici ali pa po televiziji in ne ljubi se mi o tem pogovarjati ali sploh razmišljati. In mi je načelno zoprno imeti prav, da je to šport primitivcev, ki težko sestavljajo besede.

Sobota, 8. junij

Tretji dan poslavljanja. Marquez. Sto let samote. Zgodba o ljudeh, ki so se odpravili na konec sveta in se ustavili na pol poti. In nato je konec sveta prišel nad njih z razočaranjem in vojnami in prašičjimi repi. Moja zgodba. Tudi jaz sem se odpravil na konec sveta in se ustavil na pol poti in sem svinja in sem že sto let sam. Vsemogoče sem počel zato, da bi nahranil svojo samoto: delal sem v banki kot kurir, na bencinski pumpi, v skladišču gradbenega materiala, iz Goye sem tihotapil preproge, obiral jesensko sadje v Grčiji, igral v različnih ansamblih, poziral gol na likovni akademiji, pisal kratke zgodbice in glasbene kritike, kradel solato, paradižnike in krompir z vrta za fakulteto za arhitekturo, a samota je bila nenasitna. Hotel sem se učiti in vse znati, pa je neodvisnost zahtevala od mene večino časa. Naporni dnevi študija in celodnevnih predavanj v sobitju z nočnim priložnostnim delom. In sem se smilil sam sebi, da nimam enakih možnosti in da moram za vsako stvar vložiti več truda. Prekletstvo Vsevedove prerokbe.

Sobota je minila nevznemirljivo. Blagodejna opojnost dolgočasja. Zeleni pašniki in neznosna lahkost nakupovanja v supermarketu. Viseča mreža in literatura. Obisk pri Vsevedu, kjer je bilo napeto zaradi pritiska v zraku. Zvečer ugodje finskega izuma in nato tema pravega počitka.

Nedelja, 9. junij

Četrti dan poslavljanja. Človeštvo je stoletja potrebovalo, da je razumelo, da ničesar ne razume. Pa ravno navadili so se, da vedo vse in da vse piše v eni sami knjigi. Človeštvo je kot pubertetnik, ki prebere Hermana Hesseja in misli, da vse ve in da je Sidarta, šele zdaj v dobi zorenja spoznalo, da je zabito. Ironija je, da so to spoznali seveda le tisti, ki so manj zabiti. Jaz sem pred kratkim spoznal, kako zelo zabit sem Jaz. In mi ni več pomoči. In sem sam kriv svoje zabitosti. In sem seveda hvaležen svoji zabitosti, ki me je naučila poslušati. In sem poslušal Viharnika.

VIHARNIK

Moj profesor slovenščine na srednji šoli je bil homoseksualec, s pobarvano črno brado in lasmi. Denarnico in druge stvari je prenašal v beli, plastični vrečki, s katero je hodil na svoje pijanske seanse. V razred je prihajal vedno v kavbojskih škornjih ter v jeans hlačah in jakni, in za katedrom verižno kadil. Sedel sem tam, osamljen med dijaki, ki bodo nekoč tehnologi, vodje mizarskih delavnic in podobno, Viharnik pa je završal med njimi in nad mano in mi je pokazal Knjigo. In ne samo to – pokazal mi je, da je občutljiva stvar in da zna vračati ljubezen in čas, ki jo vlagaš vanjo. In da je Knjiga špranja, skozi katero se lahko izmuzneš, in kotanja, v katero se lahko skriješ. In mi je s Knjigo pokazal, da je še več takšnih samih, z iluzijo doma in življenja. In da Knjiga vodi in lahko zavede. In mi je povedal, da se splača razmišljati o Knjigi, ob Knjigi in po Knjigi. Da se splača razmišljati in misliti. In je mnogo teh sošolcev in z njimi Jaz postalo več le zato, ker nas je ozmerjal z znanjem. Pozneje, mnogo pozneje, ga je zbil avto tako, da je z glavo udaril ob pločnik in bil preostanek življenja popoln bebec. Zelo ga pogrešam in jočem, ko tole pišem.

Vila z Morosta, Moja Mala Fotokopija, Designer in Računalniški Škratek naju povabijo na kosilo. V procesu urejanja se z Dojkozico močno sporečeva, vendar se vsemu navkljub odpraviva in se razideva v mislih nekje na pol poti ter se skregana vrneva domov. Nisem za nikamor. Preveč slabe volje in s težkim občutkom prozaka na prazen želodec. Saj vem, da bo jutri že vse dobro. Z njo je bilo še vedno.

Ponedeljek, 10. junij

In res je. Celo peti dan poslavljanja je čudovit. Snežna Kraljica, čudovito lepa, je dobre volje in navihano brezhibna, Literarni Propagandist je cinično hudomušen in Scenarist je neverjetno (in prvič do mene) zelo prijazen. V prevodu mu je izšla knjiga in smo nanj ponosni. Dva kreativna se zavlečeta pozno. Prijazna Egsotika odlično, toda težko vozi sestanek med evforičnimi navihanci. Imamo se lepo.

Z razumevajočo Didiko v semenarni kupiva podaljšek cevi za zalivanje in miniaturnega zajčka. Neverjetno luštkano in proseče naju je gledal iz kletke, tako da nisva mogla oditi brez njega. Doma sem mu napravil večjo ogrado, kot jo imajo zajčki navadno, in začel je z neverjetnim apetitom mleti travo, ki je izginjala v njegovo telesce.

Zvečer se dobim z Milijonarjem (ki me hoče prepričati, da je znan pod imenom Izmet Fekalij) in še z nekaj fanti (soimenjakom znanega politika in z možem, ki mu pravijo Vadim Jigeru – kar naj bi pomenilo vadim đigeru) na partiji pokra.

MILIJONAR

Vedno je hotel biti v vsem najboljši in se je vsega lotil s finomehanično preciznostjo. In je postal v vsem najboljši, kar pa ga je tisti hip nehalo zanimati. Poznam celo dekle, ki ji je rekel: »Štej!« Preveč je genialen, da bi lahko bil socialen, in zato izstopa. Oblečen ekshibicionist v preobleki. In z masko. Čustven, a osoren. Samoironičen. Nežno okoren. Pokroviteljski – včasih že nasilno. Ljubi lepa dekleta in hitre avtomobile, vendar sem prepričan, da vsega ne počne samo zaradi tega.

Poberem jim petdeset tisoč in grem, še preden bi lahko začel izgubljati.

Torek, 11. junij

Šesti dan poslavljanja. Nepomemben dan, v katerem se ni zgodilo nič, o čemer bi bilo vredno polemizirati. Takšna je bila sicer večina torkov v mojem življenju. Rodil sem se v torek. Oktobra. In znova.

Sreda, 12. junij

Zadnji dan poslavljanja. Od pomembnih dogodkov tega dopoldneva dneva se je zgodilo le posvetilo, ki ga je Usodna Ženska napisala v svojo knjigo, ki jo je podarila Snežni kraljici: »Usodni ženski – od ženske, ki si želi biti Snežna Kraljica!«

Na današnji dan pred sedemnajstimi leti se je rodila Moja Mala Fotokopija. Vila z Morosta je zamujala že skoraj štirinajst dni in ker sem pregovorno vraževeren, sem jo gnal v porodnišnico, da se malo bitje ne bi rodilo trinajstega. Vili z Morosta so dali umetne popadke, meni pa plastične vrečke na obuvala in v njih sem nervozno šumel po prostoru gor in dol. Ves čas sem razmišljal, kaj se bo zgodilo, ko se prikaže novo Bitje: ga bom imel rad, mi bo všeč, me bo imelo ono rado? Nervoza se je stopnjevala. Pogledoval sem na uro, ki je bila že okrog enajstih, in malo priganjal. Vsak čas bomo trinajstega. Kakor Pepelka. Ali pa junak filma Stanleyja Kramerja. In deset čez enajst Vila z Morosta spregovori usodne besede: »Ali je to to ali pa se bom samo pokakala.« In je bilo to to. Majhna zverižena glavica in pomodrelo telo. Še preden so ji prerezali popkovino, so mi jo dali v naročje in nato prepoteno božansko lepi Vili, ki izpolnjuje želje, na prsi. Verjetno takšnega plujska emocij ne bo več. In hvala za to, ljubo življenje.

POSLAVLJANJE

Štiri tedne življenja. Prekleto malo in kljub temu neskončno. Lunin cikel. Bowles v knjigi Zavetje neba primerja zahode polne lune v ostanku človeškega življenja, ki se jih da kljub vsemu prešteti, z neskončnostjo. In jaz se poslavljam, ne da bi omenil vse ljudi, ki so se me dotaknili in se me še dotikajo. Niti nisem opredelil njihovih vlog v svojem življenju. Verjetno, ker se to niti ne da. Vloga vseh njih je brezkončna.

Obljubil sem, da bom na koncu razkril in izdal prava imena nastopajočih. In sem to pravzaprav že storil. Imena so postala (vsaj meni) bolj prava od resničnih. In se ne morem in nočem raziti z njimi. Poslovil se bom od vas, ki ste me lovili za besede, moji junaki pa brez razbijanja iluzije, ki jo s seboj prinese filmska špica, odhajajo z menoj, v mojem srcu, v sončni zahod. Moje ljubezni, moji vodniki, moja upanja, moji spomini, moje bolečine, moje živali, moji otroci, moj svet in drugi planeti in moja iskrenost. Kar zajetna čreda. In bomo počakali v svojih lupinah, dokler nam golobica ne prinese oljčne vejice.

Stara indijanska legenda pravi, da moški sčasoma postane to, o čemer sanja, in po dolgih letih nočnih mor sem spet začel sanjati lepo.

Zbogom, prijatelji.

Konec

  • Share/Bookmark

MOJ PRINCIP V ŽIVLJENJU JE: IMETI SREČO V NESREČI

1 Junij, 2002

 

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 01.06.2002

Četrtek, 23. maj

Moje zle slutnje so se uresničile. Zares sem spackal skropucalo od spota. Ponoči smo imeli še sinhro in ko sem ob štirih odhajal, je bilo še vse v redu – zjutraj pa pizdarija. Zdelo se mi je, da je slika malo morbidna – in zdelo se mi je, da je glasba malo dolgočasna – in zdelo se mi je, da je tekst radijska drama – in seveda se mi je zdelo tudi, da sta režija in montaža za odtenek češki; kako bi torej lahko pričakoval: presežek iz nepopolnosti? Res je, da se tudi to lahko zgodi, samo na žalost ne tokrat. Čarovnik iz Oza spet ni imel časa in Snežna Kraljica je bila ledena.

Harmonikaš, ki je prinesel glasbo za spot, me je začaral tako, da sem izgubil razsodnost. Še včeraj se mi je vse zdelo genialno.

HARMONIKAŠ

Najmanj ga poznam od vseh, ki sem kdaj delal z njimi. Vranje črne oči in mefistovske obrvi. Spoznal sem ga, ko smo snemali glasbo za Babico. Prišel je s harmoniko skromen, priden in prestrašen. Sedel je s težkim mehom v naročju in videlo se je, da ima gromozansko tremo. In danes je navihan in namigljiv in rad se spogleduje z vsemi, čeprav je očitno, da ga zanimajo samo punce. In še več punc. Ko se peljeva v avtomobilu, vpraša: »Zakaj vse tanajboljše poberejo fuzbalerji in gostilničarji? Ko jaz kakšni povem, da pišem glasbo za filme, gledališče in reklame, je to, kot da bi ji rekel, da sprehajam pse za tiste, ki nimajo časa.« Pogledam ga in nisem prepričan, da je mislil resno. Še več – prepričan sem, da je večini njegovih odnosov tiste posebne vrste botrovala prav njegova komponistična genialnost.

Po prezentaciji sem poklapan. Prozak na žalost nima trenutnega učinka – potreboval bi konjsko dozo antidepresiva, ki bi me priheftal takoj. Najprej sem namenjen na produkcijsko hišo, da bi vsem vpletenim omenjal mater, ker pa je levji delež krivde moj, raje nadiram samega sebe. Verjetno me nihče ne more (več) zmerjati toliko in tako, kot to zmorem sam. Nihče namreč ne ve, kaj me v resnici prizadene (razen mogoče Vile iz Morosta) tako dobro, kot vem sam. »Mea culpa, mea culpa – mea maxima culpa,« vzdihujem in se bičam z besedami in pridevniki in negativnimi pomanjševalnicami. Skrijem se pred vsemi in igram šah na internetu.

ŠAH

Šah me spominja. Šah je bil, ob pomanjkanju starševske vzgoje, moj prvi, primarno socializacijski, stik s pravim, resničnim in neotroškim življenjem. Odraščal sem pri Izidori in Carlotu, ker sta se Vseved in Mati razšla že, ko (vsaj tega) še nisem mogel biti kriv jaz. Baje je bil kriv film in baje je bila kriva televizija in baje je bil kriv Hollywood in baje je bila kriva Mati. Ne morem je obsojati zaradi tega, ker jo preveč razumem in sem ji preveč podoben. In je šla. V Hollywood. In sem ostal pri Izidori in Carlotu.

Izidora je bila izumetničeno bitje, ki nikakor ni mogla preboleti menopavze. Za pomanjkanje občutka pomembnosti in smiselnosti svojega obstoja na tem svetu je (poleg pretirane debelosti) krivila Carlota in, ker sem bil že ravno pri roki, tudi mene. Kljub temu da je bila pragmatična katoličanka (s tem mislim: bolje je hoditi v cerkev – če bog je, bo pomagalo, če ga ni, je pa tako vseeno), je uveljavljala pravila šiitskega prava. Bastonade in batinade – klečanje na koruzi in igračkah v kotu – brez večerje (tudi kosil in zajtrkov, dokler se moja trma ni polegla – kar je včasih trajalo tudi po nekaj dni) spat in podobne metode so bile vsakdanjik. Na Carlotu je prakticirala bolj sofisticiran način nasilja – mentalno ofenzivo s principi gverilskega bojevanja. Nikoli ni vedel, kdaj ga bo doletelo. Verjetno je bil manj presenečen, ko mu je socialistična oblast ponudila odkup vsega premoženja po mizerni ceni, ker je z italijanskim poveljnikom igral šah medtem, ko je v norišnici na Studencu, kjer je bil direktor, skrival partizanske ranjence. Verjetno se je je že navadil in ni bil presenečen niti, ko je obležal na tleh zadet od infarkta, Izidora pa se je šminkala, si nadela ves nakit in se urejena odpravila do telefonske govorilnice, ki je bila oddaljena deset do petnajst minut hoda, poklicat rešilca. V hiši (v sosednjem stanovanju) so sicer imeli telefon, vendar je bil last priseljencev iz Bosne, ki jih je Izidora do obisti prezirala. Carlo je seveda med tem škripnil. Sam. Na tleh velike kuhinje z vzidanim štedilnikom na drva. Z ročajem iz medenine. In to, še preden sem mu znal povedati, da mi je in mi bo pomenil največ na svetu.

Igrala sva šah. Že od malega. In je zmagoval partijo za partijo. Celo Izidora je že sočustvovala z mojo zgubaško ihto, češ: »Pa pusti otroka božjega, da vsaj enkrat zmaga!« In me ni. In ni pomagala šahovnica, ki sem jo treščil ob tla, in ne figure, ki sem mu jih metal v glavo. »Šah je edina igra, kjer se ne more goljufati. Šah je edini šport, kjer se umetnost združi z matematiko. Kjer osebnost, odvisna od domišljije, lahko uveljavlja logične principe.« Ni rekel tega – jasno. Vendar mi je to govoril. In nato sem enkrat zmagal. In vedel sem, da sem to napravil sam. In lahko sem bil ponosen, ker mi ni bilo podarjeno. Glorija. Viktorija. Ostalo mi je tudi za pozneje – vse zmage, ki so mi bile podarjene, mi niso pomenile prav ničesar.

S časom sem sicer dojel, da Carlo ni bil posebno dober šahist, a je bil najlepši človek, ki sem jih poznal.

Petek, 24. maj

Popravljam, kar se mi zdi nepopravljivo. Kresnička skoraj joče, ko kot z velikanskimi zamahi s sekiro delava trske iz filmskih polen. Spot je skoraj za polovico krajši in niti ni več videti tako slabo. V računalniški montaži se oglasi še Škrat, ki je videti depresiven, ko pa vidi izdelek, ga odnese v samousmiljenje in odvolva nekam v neznano. Spotu dodamo še novo glasbo in izdelek je mogoče že čisto spodoben; vendar o tem ne morem biti prepričan, ker sem ga biksnil že v konceptu.

Pokliče me Vseved, ki je ravno v Ljubljani. Na Žalah. S solno kislino je očistil nagrobnik in zdaj ima malo časa. Bili so časi, ko bi potreboval vsaj pol ure, da se pripravim na takšen sestanek. Trema, kot pred koncertom, je bila včasih tako velika, da sem bruhal. Potne roke in motne oči ter cmok v grlu pa so bili stalni spremljevalci najinih srečanj. V zadnjem času je Vseved izgubil svojo ostrino in postopoma se spreminja v rjavega medveda, ki sicer še zagodrnja in se postavi na zadnje noge, vendar v njem ni več tiste grizlijevske napadalnosti.

VSEVED

Sadomazohist mogoče. »Ali ti misliš, da uživam, ko te pretepam? Nikakor. Meni je to le dodatno delo. Raje bi počival in gledal televizijo, tako pa te moram v svojem prostem času mlatit.« In me je seveda mlatil. Tako, da me je bilo sram hoditi k telovadbi, ker so se mi poznale modrice. In klobase. In vzorci. Kot nekakšen body art. Vseved pa je s kavča v dnevni sobi krojil življenja. »Naredil bom človeka iz tebe, pa tudi če te ubijem,« je bil eden od krojaških stavkov. Vedno je vedel vse o vsem. Vedno je vedel vse bolje od vseh drugih in to o vsem. Iz tega védenja so se verjetno skovali tudi njegovi napotki, ki naj bi mi koristili v življenju: »Če se boš bolj trudil, ti bo vse lažje!« Vedno je živel v prepričanju, da ni dovolj nagrajen za svojo požrtvovalnost in genialnost. Pragmatizmi njegove vrste so: položiti v kopalnico ploščice, ki so že videti umazane, ker sem jaz pač tak lenuh, da jih tako in tako ne bom čistil. In sem živel deset let v stanovanju z umazanimi ploščicami v kopalnici, ker so bile videti umazane tudi, ko sem jih očistil.

In zdaj se je omehčal. Še vedno ve vse. S kavča. Ko gleda Lepo je biti milijonar. Vendar je prijaznejši in mi celo pomaga. Sem pa tja je celo ponosen name, le ta tega ne prizna. Spijeva kavo, si ne poveva ničesar in nato maham za njim, ko odide.

Ob treh roditeljski sestanek. Ob kosilu na vrtu. Vila iz Morosta, Designer in Moja Mala Fotokopija. Vsi si namreč želimo, da bi Moja Mala Fotokopija odšla v šolo v Devin. Vsi, razen mogoče nje in smisel tega sestanka je motivacija. Kako motivirati skoraj sedemnajst let staro dekle, da je šola pomembna. In da bo to spoznala šele kasneje. In da ni vsaka šola šola. In da, če je morda do ušes zaljubljena ali čisto ubrisana na kakšnega tipčka, to sploh ni tako pomembno, kakor se ji zdaj zdi. Poskusim s: »Če se boš bolj trudila, ti bo vse lažje!« pa se mi zdi, da funkcionira še slabše kot na meni, čeprav se sestanek konča z njeno obljubo, da se bo še bolj potrudila. Moja Mala Fotokopija mi je podobna še bolj, kot se to sploh da.

VILA Z MOROSTA

Prišla je na bolšji trg v tigrastih hlačah in z gipsom od kolka do pete. Punktirali so ji koleno, baje. In je iskala moškega. Ne katerega koli, ampak prav določenega moškega, ki pa nisem bil jaz. In je srečala mene, ki sem imel nalakirane nohte in lase čez pol obraza. In sem imel bend. In sem se že vrnil iz Kanade. In sem pri devetnajstih živel pri ženski, ki me je vzdrževala. In me je začarala in odpeljala na Morost. In nato je dolgo časa verjela vame in me podpirala tudi, ko še nisem znal biti hvaležen. In me je vlekla iz dreka tudi, ko nisem bil več na Morostu. In mi je podarjala in podarila več, kot kdor koli na svetu. In mi je podarila Mojo Malo Fotokopijo, ki mi je več kot življenje.

Zdaj sicer že znam biti hvaležen (tudi to me je naučila ona), vendar tega še ne znam pokazati. Ravno zadnjič je sicer rekla, da je šole konec in da kar znam, pač znam in da se ji ne ljubi biti vse življenje učiteljica. Kakor koli se to pač sliši: v trenutkih, ko sem ponosen nase, je večji del tega njena zasluga. In če bi kdaj dobil oskarja, bi bila ona prva na seznamu.

Zvečer naju Bivša gospa P. Povabi na koncert. Cesaria Evora. Križanke. Druga godba. Pridemo tja, v gnečo ljudi, ki me vedno navdajajo z rahlo paranojo. Občutek imam, da me vsi gledajo, in se zato iz preprostega strahu pred množico delam, da sem cool in da vse obvladam in da sem frajer. V resnici ne vem, kam bi gledal in kam bi se postavil in kam bi dal roke in kakšen izraz naj imam na obrazu. Vstopnice so svinjsko drage. Še dobro, da me Didojka časti. Cesaria ima res prekrasen glas, poleg tega pa še talent, da iz vsake pesmi naredi isto pesem. Pri četrti pesmi se mi zazdi, da poslušam četrto priredbo iste pesmi, ki mi v neznanem jeziku melanholično hoče razložiti nekaj, česar se mi ne ljubi poslušati. Zelo dolgčas in gospa Cesaria še kašlja na odru (baje je verižna kadilka). Raje grem v preddverje, kjer pa na štantih točijo samo pivo in gazirane brezalkoholne pijače.

Sovražim pivo. Sovražim razvlečen grenek okus in betežen občutek sitosti, ki me je napadel vsakič, ko sem ga poskusil. Sovražim zadah po pivu. Gabijo se mi beli plastični kozarci, ki jih ljudje odmetavajo z ostanki v rokah pogretega piva. In sem že malo tečen, ker nimajo vina. In bi šel z lahkoto tudi domov. V preddverju srečamo Harmonikaša, kar naenkrat zvemo, da vina sicer ni na ceniku, ga pa prodajajo pod pultom, in večer se prične lepšati, pa še Cesarijinega zehanja ni slišati v predverje. Na brzinico nadoknadimo pomanjkanje vina od prej (razen Prdojkice, ki ne pije in ne kadi in je nasploh pridna in vozi avto takrat, ko nam je že vseeno) in mimo se sprehajajo prijazni ljudje. S Harmonikašem opaziva dekle, ki očitno ne paše k svojemu fantu, in Harmonikaš se je pripravljen žrtvovati za popravilo te napake. Srečamo Snežno Kraljico, gospo Moja Životna Prića ter palčici Aparatek in Iskrico. Skesano povem, da sem odpravil večino napak in da če si lahko popravke ogledamo jutri, čeprav je sobota, tako da lahko zadevo zapakiramo do ponedeljka. In se še malo šalimo in gremo dobre volje narazen. Bivša Gospa P., Harmonikaš, Didoj-slon in Jaz pa se odpravimo v Zabava Bar, kjer srečamo še cel kup starih znancev. Med njimi bi omenil Ujkota in Ajkota in seveda Bokija.

BOKI

Bivši športnik, bivši novinar, bivši televizijski voditelj in bivši šofer opla mante. Nekaj časa sva se družila tako intenzivno, da so o nama govorili, da sva kot mož in žena. Predvsem zaradi njegovih organizacijskih (ne)sposobnostih. Vedno je bilo treba iti nekam na kavico, da bi se zmenili, kam gremo na kavico. In na kosilo je bilo treba iti natanko ob treh in ne prej in ne kasneje. Izvrsten retorik, le da zadnje čase (in to že absolutno predolgo) rahlo šušlja. Verjetno zato, ker ga je strah zobozdravnika. Športni zaljubljenec in izvrsten politični analitik. Na teh točkah sva imela vedno največje konflikte – politika se mi zdi brezvezna in škodljiva, športa pa ne maram. Nogomet celo preziram. Nikoli mu ni uspelo razložiti mi čara ob gledanju tega športa. Zakaj desettisočglava množica (predvsem moških) s tako strastjo gleda 22 prepotenih mladeničev, ki se preganjajo za usnjenim balonom, višek navdušenja pa je, ko si teh 22 krivonožcev sleče majice. Če bi mu uspelo razložiti to, bi verjetno znal delati filme, ki bi jih gledala rjoveča brezimna množica.

S Harmonikašem se ga zelo nabutava. Bivša Gospa P. in Dajdo sta naju že zapustili in samo čut odgovornosti me pripravi do tega, da se skozi Tivoli peš odpravim proti domu.

Sobota, DAN MLADOSTI

Mogoče šele zdaj, ko sem star, razumem, zakaj pogrešam dan mladosti. Tisto pisano navdušenje kolektivnosti. Naj rečejo o socializmu, kar hočejo – v tisto, kar se je navadno dogajalo 25. maja, nas ni nihče silil. Želeli smo si to in smo se imeli fino. Celo Jaz, izraziti individualnež, sem se takrat lahko identificiral z množico in iluzija bratstva in enotnosti me je vsega prevzela. Kot nekakšna kolektivna hipnoza, darilo in občutek sreče obenem. In ko sem bil že malo večji – koncerti. In žur. In če se prav spomnim, je 25. maja vedno sijalo sonce.

Danes pa je siv, brezvezen dan. Nizka oblačnost in nizek pritisk. Vse vesolje z vso težo pritiska na mojo glavo in želim si Arhimeda z ročico. Verjetno tudi Dušan Jovanovič nikoli ni imel takšnega mačka. Projekt predstavljam ob enih in do tedaj je treba pripraviti še nekaj malenkosti. Z Lobbyjem težko prikličeva Harmonikaša, ki prispe na prizorišče oblečen v temna sončna očala.

Snežna Kraljica sicer zamudi, a ko pride, je, kakor da bi pred njo kdo posipal cvetove vrtnic. In če se ne motim, je prav tedaj skozi oblake posijalo sonce. Njena reakcija na popravke je: »Mnogo bolje, vendar …« in cak, cak, cak. »Tole je še treba popraviti in tistole ne štima in tole bi bilo takole bolje!« je odločna. Designer, ki je prišel z njo na prestavitev, ima tudi nekaj pripomb. Sicer pečejo pripombe, a gremo vsaj v pravo smer. Razidemo se optimistično, moj beli zlati prinašalec Kolja in moj maček neznanega imena pa odidemo domov na zdravljenje. Od mladosti pa je tako in drugače ostala ena figa.

Nedelja, 26. maj

Pišem in igram šah. Popoldan greva z Didi na rojstni dan k nečakinji. Tu je zbrana meni ljuba Družinica. Zabavamo se in se pogovarjamo o mojem dnevniku v sobotni. Ugibamo, kakšna imena bodo imeli prisotni, in se na ta račun šalimo. Imena so nenavadna in duhovito izvirna. Sedimo na prečudoviti terasi pod Kamniškimi Alpami in nimbusi se počasi raztrgajo v sončen dan. Tako toplo je tukaj – tako na terasi kot v srcu. Pozneje se odločim, da jih bom vse skupaj poimenoval Družinica. Ker mi je mogoče to do zdaj najbolj manjkalo.

Ponedeljek, 27. maj

Držim pesti za Mojo Malo Fotokopijo, ki ima danes pogovor za Devin. Resno se lotimo popravkov na Kovancu in ko pozno popoldan sedimo na vrtu produkcijske hiše, smo zadovoljni (ne kot zadnjič – zares zadovoljni). Mogoče je pa zares dobro. Mimo pride Veliki Ljubljeni Vodja in opazi našo dobro voljo. Besedno nas potreplja po virtualnih ramah, nato pa navihano vpraša: »Ali mislite, da je za brez strehe?« Odvrnemo mu, da je vedno za brez strehe, in platnena streha na njegovem športnem avtu se počasi dvigne in zloži v prtljažnik. Velik otrok je.

VELIKI LJUBLJENI VODJA

Moj princip v življenju je imeti srečo v nesreči. Večkrat si sicer želim, da ne bi bilo tako in da bi bila sreča konstanta in nesreča spremenljivka. A vseeno: kadar imam srečo, jo imam tako, da popravi tisto nesrečo za nazaj. In ena izmed sreč, ki se mi je zgodila, je prav Veliki Ljubljeni Vodja. Prvič sem ga srečal nekje na Gorenjskem, v malem družinskem studiu z velikimi ambicijami. Drugič sem ga srečal že v Ljubljani, v malo večjem družinskem studiu, in tedaj sva se zapletla v neredko konflikten odnos, ki pa rodi sadove. Tehnični zaljubljenec je. Včasih se mu sicer zdi, da lahko tehnologija nadomesti tudi ljudi, vendar te ljudi kljub temu tolerira. O digitalni tehnologiji ve in hoče vedeti vse. Ko nastane kakšen tehničen problem, ga vedno odpravi – najprej z besedami: »Saj ni problema!« nato pa se zažene v stroje kot jezdec rodea za pobesnelim bikom in kmalu je bik na tleh – zvezan in miren in dela tisto, kar Veliki Ljubljeni Vodja od njega hoče. In je človeški in razume, da so ljudje v stiski. In na srečo prenaša kolerike, saj bi sicer Lobby in Jaz že davno oplela. Danes ima velikanski družinski studio in novo igračko.

Veliki Ljubljeni Vodja se odpelje s kabrioletom v sončni zahod. Zatemnitev.

Torek, 28. maj

Nisem verjel, da ima lahko majhen in dolgočasen dnevnik takšen odziv. Čestitke in pohvale kar dežujejo. Predalček SMS na mojem mobitelu je stalno poln. Seveda so zraven tudi očitki: »O meni pa nisi nič napisal,« je najpogostejši stavek. In sorry. Omejen sem na 18.000 znakov, dnevnik pišem vedno zadnji dan zjutraj (v četrtek vstanem ob petih, da bi ga lahko oddal do enajstih) in malo se mi mudi, malo tako zgodaj zjutraj pozabim in ko se spet spomnim, mi že zmanjka prostora. Ko bom pritisnil piko na koncu tegale stavka, bo to že 17.259. znak. In moram počasi končati. Sporočilo na SMS-ju je bilo tudi: »Bilo mi je super, brat, ampak ukradel si nam dva dneva.« In ju bom verjetno spet.

Prezentacija je šla tokrat lažje skozi. Samo še dva, čisto drobčkana popravka in konec.

Vreme je totalno brezvezno, a vsaj trava se je napojila in pognala. Hrane za koze bo torej dovolj.

Sreda, 29. maj

Malo se tresem. Danes ima Snežna Kraljica predstavitev spota na največji in najboljši družbi za mobilno telefonijo. Javi se mi, ko sem v avtu. Spot je potrjen in baje so navdušeni. Za trenutek se moram ustaviti (ne glede na napravo za brezročno telefoniranje), da zajamem zrak. Velika skala z mojega srca je s treskom padla na obrobje avtoceste nekje pri Višnji Gori.

Na obisk je prišla Bivša Gospa P. Krave mukajo, koze meketajo, konjčki hrzajo, prašički ojnkajo in oblaki so tako božansko lepi.

  • Share/Bookmark

PRAZNINE POLNE, JAZ PRAZEN

25 Maj, 2002

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 25.05.2002

*opomba: V dnevniku nastopajo osebe, ki si jih nisem izmislil (čeprav je včasih videti tako in bi si želel imeti takšno moč). Njihova rojstna imena bom objavil v odjavni špici dnevnika (če mi bo urednik nudil to možnost in če se bodo omenjeni nastopajoči strinjali), do tedaj pa bodo nastopali pod imeni, ki so meni najbolj ljuba in (se mi zdi) najbolje opisujejo njihov karakter.

Četrtek, 16. maja 2002

Zajebal sem. Generalno sem zajebal. Občutek imam, da ima človek dve polovici življenja predvsem zato, da v drugi popravlja to, kar je v prvi zasral. In jaz sem nekje na začetku druge polovice. In se trudim. Kot anonimni alkoholiki, ki se spravljajo s svetom in prevzemajo odgovornost za svojo neodgovornost. Pravijo, da si modrejši, ko se zaveš svoje lastne neumnosti.

20 ur dela – snemanje TV spota za hrvaške kekse.Smrkavec, ki nastopa, je sicer ekstremno luštkan, delo pa je duhamorno, ker moramo v enem dnevu posneti celo goro materiala. Jaz bedak se ponudim, da bom posneti material odpeljal na Dunaj, kjer imamo že rezerviran termin za telekino (prepis slike s filmskega traku na video s korekcijo svetlobe). Ob dveh zjutraj se Škrat, Lobby in Jaz odpeljemo proti Dunaju. Kdo so pravzaprav junaki tegale potovanja?

ŠKRAT

Vilinsko bitje z neverjetnimi slikovno-estetskimi potenciali, ki najraje kadi kubanske cigare in uživa v svoji lastni depresiji. Vzgojen je bil v skromni družini, ki se je odpovedala hedonizmu zaradi zgodovinskega spomina – dedki iz obeh vej družine so bili alkoholični ekscentriki, ki so bili v navzkrižju z državo, družbo in lastnimi ženami, ki se jih bomo pozneje spominjali po stavku: ´Prekleti šnopec!´

LOBBY

Nenavadno prijazen kolerik, ki uživa v dobri hrani in pijači. V zadnjem času sovraži italijanske avtomobile in nasploh je videti, kot da so se mu Italijani rahlo zamerili. Kadar je utrujen ali v stiski, nekaj časa topo strmi predse, nato pa nadere prvega, ki pride mimo. Eden njegovih ljubših športov je metanje mobitelov ob steno. Ker sva si v tem zelo podobna, sem že razmišljal, da bi organizirala državno prvenstvo.

JAZ

Moški okoli štiridesetih, ki je iz pubertete padel direktno v krizo srednjih let. Pojava, ki je bila v mladosti talentirana, pa je zapravila talent za gnev in grenkobo. Ločenec z odraslo hčerko, faliran študent, zdrahar, nebodigatreba, priložnostni alkoholik in narkoman, promiskuitetni folirant, kadilec, ki je dolga leta vozil avtomobil in motor le s poteklim kanadskim izpitom, sin ločenih staršev, pretepač in nasilnež, državi sovražni element, zadolženec, manični depresivec na prozakih, na pogojno kazen obsojen kriminalec, neuspeli samomorilec, baraba, ki že v mladosti ni vračala izposojenih knjig v knjižnico, kampanjski lenuh, egocentrik in ekscentrik. V tem trenutku se ne morem spomniti prav vseh pridevnikov (Markec Bauer mi pravi šarlatan), ki bi se mi podali oziroma bi si jih zaslužil, razen mogoče KLOVN. Sam sebi že dolgo nisem več všeč, tako da imam s svojimi kritiki vseeno nekaj skupnega.

Torej: ob dveh zjutraj se Škrat, Lobby in Jaz odpeljemo proti Dunaju. Prva nevšečnost se nam sicer zgodi že pri Vranskem. Novo odprta avtocesta ima namreč oznake na cesti narisane v obratno smer. Po nekaj sto metrih vožnje se zasliši: »O pizda – po napačni strani avtoceste se furamo«. V avtu zavlada totalna panika. Ko ugotovimo, da ga je zasral DARS, se, še vedno v šoku, odpeljemo proti Štajerski.

Šentilj, 3.39h. Prijazno in nedolžno (kot zgledni državljani) se ustavimo na meji in carinika naprosimo, če nam izpolni ATA karnet za posneti filmski material, ki ga imamo s seboj. Simpatični carinik to vestno stori in utrujeno se odpeljemo proti avstrijski meji. In tam – totalna frka. Hrvaški prijatelji so na Bregani namreč izpolnili napačen listič tega prekletega ATA karneta (jaz se na birokracijo pač ne spoznam) in sedaj smo se znašli med dvema državama, na nikogaršnji zemlji, saj nismo s filmi mogli ne v Avstrijo, niti se nismo mogli vrniti v Slovenijo. Po dveh urah divjega pregovarjanja po telefonu smo filmski material pustili na bivšem duty free-ju, s pripadajočo birokratsko solato in odpujsali proti prestolnici, ki slovi po tortah, valčkih in zrezkih.

Dunaj, 8.56h – Hotel je bil sicer rezerviran, vendar smo prišli prepozno in tako so sobe že oddali. Ker smo si vsi trije želeli vsaj toplega tuša, zajtrka in mogoče urico ali dve počitka, smo se odkolovratili iskat prost hotel. Predstavljam si, da smo bili videti kot Sestre, ko smo navsezgodaj zjutraj iskali sobo v hotelu za tri urice. In končno tuš in postelja in…

Po uri spanja sem se zbudil še bolj zlomljen, kot sem šel spat. Zaželel sem si kave in zajtrka, ki pa sem ga seveda zamudil, ker je bila ura že čez enajsto. Ni mi preostalo drugega, kot da poiščem najbližjo kavarno. Na recepciji sem oddal ključ in se skozi polno recepcijo odpravil proti izhodu. »Mister, mister! You have to pay 11 EUR for the Pay TV!«. Seveda mi je bilo nerodno. Kljub temu, da so bili na Pay TV programih tudi filmi kot Jurasic Park in Lepota po ameriško, je vseeno nad menoj visel oblaček, ki je pred vsemi prisotnimi govoril: »Tale je pa drkal!«.Verjetno zadrega ne bi bila tako velika, če to ne bi bilo res. Pohlevno rdeče sem se vrnil do receptorke, ji odštel 11 evrov in s povešenimi ušeski odbrzel na toplo dunajsko sonce.

Ponavadi, kadar sem na Dunaju, grem na kakšno razstavo, si ogledam kakšen dvorec in podobno, danes pa sem si želel le velikanske, italijansko močne kave. In jasno ni bilo sreče. Dva poizkusa in dva rjava, kanalizacijska izpusta v skodelici pred menoj.

In nato delo. In sushi, ki ga je prijazni Lobby prinesel kar v telekino. In topel sake. In prozaki. In trije perseni, ki mi jih je dal Škrat. In usnjen masažni stol, ki ga imajo sredi telekina. In je bilo že skoraj vse v redu. Ko so prišli Hrvatje, sem bil že prijazno mehek fejst fant in nočna kurcanja po telefonu so bila pozabljena.

Okrog petih gremo z Dunaja proti Ljubljani. Skrivnostno sonce pada pod majhnim kotom na košček planeta, po katerem nosimo svojo zgodbico v tem trenutku mi trije. V nasprotni smeri, pred nami in za nami je še nebroj konzerv na štirih kolesih in v vsaki izmed njih je svoja zgodba. In je ne bom nikoli vedel. Ali pač – in ne bom vedel, da se je ta zgodba peljala mimo mene. In mogoče bom celo jokal. Sedaj pa je vse tako nebeško lepo in Šentilj, ki sem ga zjutraj še sovražil, je bil kot zvezdna vrata za vrnitev v sanje, ki jih lahko sanjam le tukaj.

Zvečer Didojzla, ki podaljša sončen dan še dolgo potem, ko tisto sonce, ki nam je najbliže, že davno pade nekam tja proti Lahom.

Petek, 17. maja

Včeraj sem govoril tudi z gospodom urednikom sobotne priloge, ki mi je ponudil pisanje tegale dnevnika. Poizkusil sem se sicer upirati (predvsem zato, ker mi je do sedaj še vsako pojavljanje v medijih in v javnosti škodilo), vendar je bil on v preteklosti že prijazen do mene, ko sem potreboval publiciteto za promocijo filma, tako da sem se znašel v precepu in enostavno nisem mogel reči ne. Minili so časi, ko sem si za vsako ceno želel biti viden, slišan, vprašan, omenjen in podobno. »Pravzaprav se mi ne dogaja nič posebnega. Verjetno bodo tile dnevniki en dolgčas,« sem dejal izmuzujoč se. » Saj je lahko tudi bolj razmišljujoč,« je odvrnil, kot da ne bi še nikjer prebral ali slišal, da sem plitek tepec. Seveda vsi od mene pričakujejo škandale, obscenosti, opolzkosti in izbruhljivosti. In težko je vsem razložiti, da sem vse te stvari potreboval v svoji podobi le zato, da bi zapolnil praznine, ki so zevale v mojih zahtevah do samega sebe. Podobno kot v cirkusu – klovnove točke so na sporedu tedaj, ko je potrebna reorganizacija prostora – ko morajo trapez zamenjati z levjo kletko ali ko ima slonica menstruacijo in ne more nastopati ali ko ljubosumni pritlikavec zadavi prelepo dreserko konjev, ki ga je prevarala z visokoraslim metalcem nožev. Klovni so intermezzo. In jaz sem intermezzo. In klovn. In nastopam v premorih med pomembnejšimi stvarmi. Tampon. Smisel mojega življenja je zapolnjevati praznine. In to počnem tako dobro, da so praznine polne in jaz prazen.

Montaža 1. Montaža je pri Jurčku.

JURČEK

Jurček je zaljubljen v tri stvari: film, novce in sebe. Dve od teh treh ljubezni v korelaciji izključujeta tretjo. Torej: ko je zaljubljen le v sebe in film, se mu jebejo novci – ko je zaljubljen v sebe in v novce, se mu jebe film in ko je zaljubljen v film in v novce, mu umre glavni junak filma. Velik fantek v zrelih letih. In zrel moški v otroških letih. Rad imam njegove oči, ki so povednejše od stavkov, ki jih stresa. Pravi, da mu je vseeno, pa se mu vidi, da ne – in je oster, pa se ve, da je kot puterček. In se mi zdi, da ga ne razumejo, ker hoče, da bi ljudje vedeli, da nikoli ne delajo za koga drugega – vedno delajo zase, za svoj kruh, za svoje počitnice, za svojo jahto ali pa za svoje dolgove. Eden najprijaznejših cinikov, kar jih poznam.

Montaža je v redu in je je skoraj konec, ko prideta Škrat in Škrat Zvilko. Škrat Zvilko je bil dlje časa zdoma, v Parizu, kjer je samo delal in ni skoraj nič fukal, nam pove. Po tednu dni je svoji ženi kupil letalsko karto, da ga je obiskala. In ko se vrne, je destrukcija. »Jaz sem bik,« pravi in kot Zevs z Evropo na hrbtu nežno besni med nami, ki ga občudujemo in spoštujemo.

ŠKRAT ZVILKO

Nikoli nisem poznal lepšega in hkrati norejšega škrata. Naredil je več, kot si upam želeti, in bolje, kot na glas priznam. Bitje, ki frustrira in napaja obenem. Človek, od katerega se učim imeti bolj rad stvari, ki jih imam rad. »Ali si vzameta čas zase?« vpraša človek, ki ima skoraj vse – razen časa. In ki mu zavidam skoraj vse, razen tistega, kar on zavida meni. Presežek iz napak in napaka v presežku. Ne morem več – kot izborni angleški igralci, ki pred predstavo (na primer Hamleta) pridejo na oder in na rampo in se opravičijo gledalcem, da bodo igrali Hamleta potem, ko ga je igral že ta in ta igralec, o katerem mislijo, da je ali je bil boljši od njih.

Kosilo z Dididko. Srečava Uspešnega Bosanca in Zlatolasko. Na terasi gostilne. Ko strese nekaj šal, mi začne pripovedovati zgodbo scenarija za film. Psihopatska in napeta. Misli, da bi jo lahko jaz najbolje pofilmal. Skoraj ne opaziva Še Enega Uspešnega Bosanca, ki se nam pridruži.

USPEŠNI BOSANEC

Najduhovitejši macho med zglednimi družinskimi očeti. Eden izmed tiste generacije, ki je hodila v disco ne-plesat. Plesat se za pravega mačota jasno ne spodobi in pravilo je bilo: stati nekje ob steni s steklenico piva v roki, z drugo roko v žepu, s cigareto v kotičku ust, z usti v ciničnem nasmehu, ves ples pa se je skoncentriral v na videz nemarno tapkanje s čevljem ene noge po tleh. Besedni šahist. Zanj je pogovor kot partija šaha. Previdno in pozorno polaga stavke v pravilnem zaporedju in te na koncu matira s šalo, cinizmom ali pa z emocijo. Nedokončane pogovore odnese s seboj domov in jih tam analizira ter nadaljuje besedni gambit naslednjič, ko te sreča – čez dan, mesec ali par mesecev. Kot da se partija nikoli ni končala. In si doma izmišljuje odgovore na hipotetična vprašanja, ki mu jih zastavljajo. In ko se vprašanje v resnici pojavi: bomf – odgovor kot iz puške, zapakiran tako, kakor da si ga je ravnokar izmislil. Verjetno ima pripravljene odgovore za več vprašanj, kot ima Kasparov rešitev za posamezne otvoritve. Na milijone. In mogoče ga ne bo nihče vprašal vseh teh vprašanj in bodo odgovori ostali spravljeni kot figure v zaprti šahovnici. In mogoče Kasparovu ne bo treba nikoli odigrati odgovora na lovec e6. Toda onadva sta pripravljena. In genija.

Montaža 2. Delam s Kresničko. O njej ne vem veliko, ker se skriva. Zato tudi ne dobi svojega poglavja. Vidim da Ve, ker je lepo, kar dela, a hkrati je tako skrita, da vam je ne morem odkriti. Niti za trenutek. Ali za ščepec. Utrujen sem in grem, ker ji lahko zaupam. Ker me vedno preseneti. Ker sicer jamra, a dela dobro tisto, kar zna. Pri kosilu sem spil nekaj črnega vina, zato sem še lenejši kot ponavadi. Prestavimo dokončanje na nedeljo.

Zvečer film in postelja. Nisem se še spočil od Avstrije.

Sobota, 18. maja

Hacienda. Ranč. Prostor pod soncem. Na svoji zemlji. Veter zanosno šelesti skozi napete krošnje brez. Dolenjska na skoraj tisoč metrih nadmorske višine s kraškim vplivom. Raj. Koze prijazno meketajo, konji prešerno in razposajeno galopirajo čez sosedovo prostranstvo in mladi bikci radovedno kukajo izza grmovja.

Zjutraj je šla na tržnico in kupila postrvi, vino in rože. Ponavadi spečem odlične postrvi, danes pa sem nekam odsoten. Ko pride na obisk Škrat, mi uspe prve tri osmoditi po koži. Škrat je grozil, da se bo pripeljal s kolesom in da bo nato mogoče prespal, pa je prišel le s cigaro in steklenico vina. Po kosilu sediva v ležalnikih, srebava vino in puhava kovinsko modre oblačke proti opranemu nebu. Počitek in užitek. S hriba prihrumijo Kapitalist in Umetnica z otroki: Hulahopko in Arheologom. Kapitalist ima tovarne in nepremičnine razmetane po planetu, njegovo veselje pa je pisana in neukrotljiva družina. Umetnica je bila svojčas del kapitalističnega kolesja, nato pa se je (malo kasneje) odločila umetnikovati. Kot Anais – vzdrževana in radovedna. Poizkusiti hoče vse. Vsi, ki jih sreča, so čudoviti. Sami Henryji Millerji. Življenje je čudovito in nepredvidljivo. Hulahopka ima 8 ali 9 let. Zna napraviti petdeset koles zaporedoma in vrti hulahop dvajset minut brez prestanka. Zadnje čase ima čudne frizure. Arheolog, 9 – 10 let, je zadržan in skrivnosten. O skoraj vsem ve že skoraj vse. Če nanese beseda na spolnost ali če se na TV poljubljajo, dobi histeričen napad.

Teme so vsemogoče. Predvsem o tem, da ni dobro, da zabava postane služba. Da je smisel dolgčasa in uniformiranosti v tem, da je potem lepše že zato, ker je drugače. Ko odhajajo, hoče Hulahopka ostati. Na travniku božava konje in kobilo Kalypso. Hulahopka sedi na njenem hrbtu in ji objema mogočen, mišičast vrat. Uležem se v travo in Kalypso me z mehkim smrčkom poljublja po obrazu. Moder večerni mrak nad menoj je neskončen. Mogoče sem tudi srečen.

Z Didiko zadremava v viseči mreži in se prebudiva okrog enih zjutraj zmrznjena. Skoraj.

Nedelja, 19. maja

Montaža je gotova. Vzporedno poteka 3D grafika. Zgodba o zadnjem kovancu na svetu. Dan je soparen in brezizhoden. Kratki nalivi depresije se mešajo z zadovoljstvom nad narejenim. Zdi se mi, da manjka besedilo. Pravzaprav sem prepričan, da manjka besedilo. Pokličem Usodno Žensko in se zmeniva za kosilo. Usodna Ženska pride s Prijateljico. Obe sta uničeni od celonočnega veseljačenja in zgodbe o taksiju, pozabljenih ključih in trdem kavču. Za kosilo si izberemo lokal, kjer je vrt že zaseden. Odločimo se, da ne gremo noter, in se obrnemo. Pri avtu se zopet premislimo, se vrnemo do gostilne in sedemo za mizo v polni sobi. Ko nam natakarica razloži, da bo treba malo počakati, za trenutek razpravljamo le o tem, kako bomo videti, če se zopet odpravimo iz gostilne. In se. V drugo. In nam je že vseeno, kako je videti.

USODNA ŽENSKA

Nikoli ne bo prerasla same sebe – majhne deklice, ki pod drevesom bere poezijo in se ji ne mudi tudi, ko jo po košnji kličejo k južini. Ne mara dolgih priprav in vendar se njene spontanosti organizacijsko zavlečejo. Tako da ni točna. Skoraj nikoli. Je pa zato toliko bolj približna. Njeni talenti so skriti v telesu, ki se mu ne ljubi prepričevati ostalih, da je talentirano. Če pa se mu že ljubi, zamudi na sestanek. Ali pa kaj pozabi. Ali pa se ji vsaj zdi, da je kaj pozabila, in nato vloži vso energijo v to, da bi se spomnila, kaj je pozabila, pa čeprav tega sploh ne potrebuje. In si popravi lase z obraza – in še enkrat in stalno. Zvija jih in jih muči na najbolj nenavadne načine tako, da je že ljubko. Lorko recitira v španščini in ob tem ji obraz žari v zanosu pubertetnice – in ravno na takšen način pogleduje naokrog, da bi videla, kakšen vtis je naredila. Z vsem. In s približnostmi.

Teksta danes ne bomo napisali. Organizacijsko približnostni problemi nam to preprečujejo. Z delovnega kosila se vrnem na delo, ki se zavleče pozno v noč. Zjutraj je treba pokazati delovno verzijo. Nekaj problemov delajo grafika in specialni efekti.

Ponedeljek, 20. maja

Sestanek pri Snežni Kraljici je ob desetih. Vedno sem nervozen, preden se srečamo. In tremozen. Z velikanskim cmokom v grlu. In ko jo vidim, sem vedno vesel. In mi je lepo pri srcu.

SNEŽNA KRALJICA

Najlepša poslovna ženska, ki sem jo kadarkoli videl. In se lepša vsako leto. Iskrive in predirne oči na obrazu porcelanaste lutke in moč, da te naredi za kralja ali pa te potepta v blato z enim samim pogledom. Ostanejo pa ji še besede. Tehtne. Premišljene. Ve, kaj hoče, in to počne silovito in dobro. Kraljevska moč. Občudujem jo in me navdihuje. Zaradi nje razumem viteze, ki so zmajem sekali glave, iskali zaklade in osvajali kontinente za naklonjenost vladarice. Ker ni večje nagrade, kot je njena pohvala. In ker seveda ni večje kazni, kot je njena graja. A je še vseeno punčka, drobna in nagajiva, za ledenim oklepom velikanske odgovornosti.

Na sestanek prideta še Scenarist in Literarni Propagandist. Zato ne pridem do besede in težko povem stavke do konca. Moje misli in predlogi se izgubijo v vrtincu možganske nevihte. Ko se orkan poleže, smo na Rumeni opečnati cesti, ki pelje v Oz. In jaz sem Strašilo, Scenarist je Lev in Literarni Propagandist je Pločevinko. Snežna Kraljica je seveda Dorothy in vsi si želimo, da bi naše (scenaristične) probleme rešil vsemogočni Čarovnik, ki pa danes na žalost nima časa. Pridite zopet v četrtek ob enih z več in boljšimi idejami.

Pogledamo si Zgodbo o zadnjem kovancu in ni pretiranega navdušenja. Sicer je vse skupaj še delovna verzija, a imam kljub temu občutek, da jih ni prepričalo. Depresija.

Nadaljujem delo, a z manjšim zanosom. S kresničko še malo popraviva montažo. 3D grafika še ni gotova.

Božam Kalypso in njeno žrebe se razposajeno motovili naokrog. Kolja (moj beli zlati prinašalec) je pregnal ostalo čredo in le Kalypso se je vrnila do mene, pasjemu težaku navkljub. Konjska toplota me pomirja in odnaša.

Torek in sreda, 20. in 21. maja

Preveč dela imam, da bi pisal ali razmišljal. Prozak. Nevihte navznoter in grde besede navzven.

  • Share/Bookmark