TAKO SE POČUTI

24 April, 2008

ciki.jpg

  • Share/Bookmark

ODKAR VAS NI

5 April, 2008

Sonce je morda preveč prozaičen faktor, vendar vsemu navkljub: sije manj. In tudi ptice so mnogo tišje: predvsem zjutraj. Odsotnosti so tako prekleto ranljive. Samota sicer ni nič bolj družabna, a so pogrešanja toliko bolj zgovorna.

Vsakogar doleti. enkrat. In vsakdo si zasluži.Tudi On…

  • Share/Bookmark

ZEMLJEMERCA

2 April, 2008

Dva sta. Vedno sta dva. Zemljemerca. Njuna glavna in edina naloga je, da merita razdaljo od točke A do točke B. Ali C. Ali ostalo. Nezmotljiva sta. Do milimetra znata izmeriti, koliko smo se oddaljili en od drugega, za koliko metrov se zanemarjamo in koliko kilometrov nam je mar, en za drugega. kronista našega oddaljevanja. In odtujevanja.

Nikdar ni imel moči, da bi ju popravil: da bi rekel eno samo reč ugovora; ali vsaj tihega negodovanja. Dal jima je pač prav, ker sta bila strokovnjaka v svojem poslu. Do neke mere (smešen začetek opisnega stavka za zemljemerca). sta bila krojača naših pretesnih oblek. In hkrati snažilca balasta, ki se nabere v odnosih. “Osemnajst metrov, devetindvajset centimetrov in štiri milimetre”, je rekel večji od njiju in medtem vešče zvijal okroglo vitlo metra z merilom iz plastficiranega platna. Ostro, kakor britvice, so bile natisnjene merilne oznake na rumeni masi, ki je nežno in mehko objemala bombažno prejo. Čeprav je vse že izmeril, se je večji od njiju podal še enkrat po merjeni črti in s koraki, naizgled približno, premeril razdaljo.”Rekel bi, da je ta odnos v veliki meri… zakaj meri, boste vprašali – toda to je področje, na keterega se spoznam… torej: v veliki meri odtujen.” Manjši je le pomembno prikimal in opazoval konice svojih, skrbno zloščenih čevljev. “V vašem primeru bi svetoval terapijo: pogovor s strokovnjakom, ki se spozna na to.”

Gledal ga je nemočno in to niti ni bilo čudno, saj je bil vendar prvič v takšni situaciji.  “Toda? …ali nista vidva strokovnjaka?” V odgovor je dobil dva porogljiva nasmeha in večji zemljemerec je pogledal manjšega za odtenek preveč pomenljivo, da bi mu ušlo s pozornosti. “Midva lahko le ugotoviva dejansko stanje”, mu je dejal večji kakor, da bi ga imel za rahlo zaostalega. “Midva sva precizna v tem, kar počneva midva. Ne poveličujeva najinega dela, vendar mu tudi ne zmanjšujeva njegove vrednosti. Verjetno boste pomislili, da vse to počneva za vas – da vas na nek način razvetljujeva. Ampak ne – vse kar počneva je izključno in samo za naju. Uživava v preciznosti najinega dela in prezirava ljudi, ki z izgovorom, da svoje delo počnejo za nekoga drugega, odrivajo svoje lastne odgovornosti in prikrivajo svojo lastno nesposobnost. Če povzamem: midva lahko z gotovostjo trdiva, da ste se odtujili od skoraj vseh ljudi in to za najmanj osemnajst metrov, devetindvajset centimetrov in štiri milimetre. Toliko pač znaša razdalja do subjekta, ki vam je še vedno najbliže, vendar to tudi približno ni niti blizu vašemu intimnemu prostoru.”

Moral je podpisati potrdilo o opravljeni meritvi, nato pa sta zemljemerca odšla. Otožno se je naslonil na steno in pomislil, da je toliko skočil v troskoku Jonathan Edwards in to z dolgim zaletom, ter vetrom v hrbet. Se bo še kdaj lahko komu približal in to z mesta? Vsaj s tega mesta, na katerem je zdaj?

e

  • Share/Bookmark