GROZA PRIDE Z NOČJO

Februar 19, 2008

Strmel je tja, preko streh, v zaprto sliko hriba in s predstavo pokrajine za njim. Z neverjetno lahkoto in peklensko brezbrižnostjo je padalo sonce tja zadaj, kot kepa stisnjene pomarančne lupine. Za seboj je puščalo sence daljše, kot bi si mislil. Sonce. Sence. Z lahkoto se zatipkaš. Groza pride z nočjo, je baje nekoč zapisal v svoj dnevnik – nekdo drug.

In je strmel preko streh, obupan nad koncem. Pa čeprav dneva.

Koliko odhodov je že preštel. Petdeset? Sto? In vsemu navkljub je pozabil vse sence, ki so se stegovale preko spomina in si je želel toplote vzhodov. In barv. In zarje.

Nobena gora ni zjutraj tako visoka, kakor ponoči, ko si jo predstavljamo sami. In ni je predstave bolj uničujoče, kot je naša, lastna. Predvsem o sebi. In ponoči.

Če pride groza z nočjo – kaj pride z jutrom. Sa zgodi, da so bili vsi strahovi le cicibani krutosti resnice, ki posveti v oči. Je vse brez smisla? Je tistih nekaj bežnih trenutkov utopije, preden žareča krogla zaorje v spomine na tistih nekaj časa, ko je vmes – ko ni ne dan. Ne noč.

Groza pride z nočjo. In je včasih njegova prijateljica, ki prestraši tiste, ki bi ga strašili.

Kako zelo mlad je bil, ko je strmel čez strehe in prešteval sence strešnikov, ki so počasi bežali iz kontrasta. Kako zelo prepričan, da noč ne traja dolgo. In da je jutro odrešujoče. In da se solze posušijo, če je le kdo, ki piha vanje.

Betežen v spominu, čeprav ne star, je sedel tam in strmel preko streh. In v tisto gnilo pomarančo, ki ga je zapuščala samega med sencami, ki so romantično sršele.

Včasih je imel v sobi klavir. Ne da bi zares znal igrati – vendar je pomagalo, če je naslonil glavo na pokrov in odigral C. V kotu je stal, na kromiranih nogah mogočen. Včasih je zaigral na njem akord. Ali dva. Želel je, da bi zvenel izvirno. Kot, da si ne bi vsega milozvočja umislili že prej. In poimenovali. Je res živel prepozno mlad in mnogo prezgodaj star.

Kolikokrat se je že preselil. In odšel za vedno. S potovalko in preluknjanim usnjenim kovčkom po Ižanki peš. Čisto naravnost in čisto stran. S petami salonarjev je preluknjala kovček, da so iz njega začeli mezeti vzkliki in vzdihi. In se je kot iz tube majoneze zlila vsa ljubezen tja, na parket. In je odšel tja, od koder je prišel. In tisti nič, ki mu je služil kakor start in zraven cilj, je puščal mastne madeže prav z vsakim korakom na prekleto ravni cesti. Zakaj nam teče voda iz oči, če se zgubimo. V življenju.

In groza pride z nočjo, ker se bojimo sebe. In svoje lastne predstave o življenju.

Pa odide z jutrom…?

  • Share/Bookmark

En odgovor na temo “GROZA PRIDE Z NOČJO”

  1. Grom dne April 2, 2008 ob 11:50

    Ko pišeš o grozi, ki pride z nočjo (in še kako prav imaš), se spomnim rekla iz ruskih pravljic: jutro je modrejše od večera. Pa vseeno tudi jaz ponoči razmišljam o težavah in tegobah in vse te gore so videti neprehodne. Srečno.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !