ESEJ O TRETJI OSEBI…

Februar 19, 2008

vrane.jpg

Včasih o sebi ni pisal v tretji osebi. Ne v drugi. In celo prvo bi prehitel če bi se dalo. Včasih je o sebi vedel vse.

In kot je v navadi z osebami, ki so nam blizu in se nam zdi, da jih poznamo, nam počasi drsijo po prioritetni lestvici navzdol do te mere, da je stopnja zanimanja vedno šibkejša, dokler počasi ne ugasne. To je pač v človeški naravi. In počasi ta druga oseba živi svoje življenje v neki drugi dimenziji, se razvija in raste – ali pa nazaduje in pada – kakorkoli: ljudje se spreminjajo – če že ne na bolje ali slabše pa vsaj na drugače. In če je to nekdo drug, mu zameriš svojo lastno krivdo, da te ni obveščal o spremembah – da ni bil glasnejši, povednejši in bolj odločen enkrat, ko se zaveš, da le ta ni več on sam: taisti.

O.K. Vse v redu. Se pač zgodi. Da se ti nekdo, ki ti je bil blizu spremeni v tujca. Reakcija je takšna ali drugačna. Bolj boleča ali manj boleča. Zboliš – preboliš. Ali pa zboliš in ne preboliš.

Stvar je popolnoma drugačna, če se sam sebi spremeniš v tujca. Če se tako dolgo ne ukvarjaš s sabo, da je pozabljen del sebe odživel že par življenj, ko se je zopet srečal s sabo. In srečanje je smešno: kot dva bivša prijatelja, ki se nista videla manjšo večnost, a si nimata kaj dosti povedati. Konec koncev sta doživljala isto, a na drugačen način.

V vsakem človeku živijo tri različne osebe:

OSEBA 1: Takšen, kakršen bi rad bil.

OSEBA 2: Takšen, kakršnega se predstavljaš drugim.

OSEBA 3: Takšen, kakršen v resnici si.

Seveda obstajajo še podkategorije npr: takšen kot si bil ali: takšen kot si bil nekaj časa… vendar te podkategorije trajajo kratko, ali pa so že minile. Ali minevajo.

Zato piše o sebi v tretji osebi. Ker se je pozabil ukvarjat s sabo. Ker je zamudil vse trenutke svoje osebnosti kakor slab oče zamudi prve besede svojega otroka. Ali prve korake. Ali pa ga zamudi celega.

Tako se je on, enkrat sredi minevanja zamudil in se ni nikdar več ujel…

  • Share/Bookmark

10 odgovorov na temo “ESEJ O TRETJI OSEBI…”

  1. Marija dne Februar 19, 2008 ob 23:54

    Zelo pronicljivo. Morda prav zato, ker piše o sebi v tretji osebi, ker je vedno le oseba, ki bi rad bila, ali pa tista, ki se predstavlja drugim, drsi tudi po lestvici drugih navzdol. Smešno je to, kako strumno verjame, da sebe naziva v prvi osebi, pa vendar ostaja tretja.

  2. vinci dne Februar 20, 2008 ob 00:00

    Draga Marija, v tej kalkulaciji sploh še ni bilo enačbe v odnosu do “tapravih” tretjih oseb. Zdrsel je dol globje, kot je kadarkoli bil Jacques Cousteau ali slutil… globina je njegov dom

  3. Marija dne Februar 20, 2008 ob 00:10

    vinci, moj komentar seveda ni bil mišljen kot postavljanje sodb o tebi ali drugih. Tega si niti v sanjah ne bi drznila. :) V tvojem zapisu sem zelo dobro našla tudi sebe ali bolje rečeno, ona je našla njo. V globinah smo marsikateri doma, toda to ni nujno vedno slabo. Plitvine so tiste, ki so kalne.

  4. DEJAN dne Februar 20, 2008 ob 20:16

    VINCI

    Moram ti povedati,da imaš dober blog. Glede tvoje trditve se popolnoma strinjamo treh osebah,ki zivijo v vsakem od nas. Midva sava se v zivljenju ze srečala in ravno tukaj vidim sebe v vlogi 2. Namreč leta 95 sva se srečala,ko si odhajal izigralnice na miklošičevi”suh”sem te vprašal kam odhajaš in si dejal,da si “suh”rekel sem ti,da ti dam 100dem in nato sva odšla nazaj igrat.Seveda sva oba kmalu odšla suha iz igralnice.Kaj hočem povedati,da sem v bistvu takrat hotel predvsem to,da me drugi vidijo s tabo torej oseba 2.Po ogledu tvojih blogov sem pa ugotovil,da sva si zelo podobna.Zadnjič sem te srečal blizu miklošičeve z partnerko in otrokom in se mi je zdelo ,da si našel sočloveka pri katerem si lahko večino časa v 3 osebi. Drzi se.

  5. kr:ena dne Februar 26, 2008 ob 13:03

    res globoko razmišljanje. @dejan: mislim, da je prvi in nujen pogoj za bivanje kot oseba 3, torej takšen, kot v resnici si, predvsem to, da sam sebe sprejmeš kot takega, kot si. šele takrat lahko v resnici živiš. ker vsi obrambni mehanizmi, zanikanja ipd obstajajo zaradi nepripravljenosti ega, da sprejme potlačene nagonske težnje in (za superego nesprejemljive) želje. joj, sem malo zašla…

  6. vinci dne Februar 26, 2008 ob 20:36

    kr:ena – žal se ne morem strinjati s tabo – celo nasprotno: ko enkrat sprejmeš sebe takšnega kot si, je nujna (najmanjša) posledica stagnacija. Ves čas mora biti oseba 1. vodja vseh tvojih dejstvovanj: torej takšen, kot si želiš biti. Če se sprejmeš takšnega kot si, je naslednja stopnja smrt oziroma prestavljanje s kavča na kavč – do smrti. Samo oseba 1 je tista, ki da življenju smisel -čeprav nedosegljiva, utopična in frustrirajoča.

    Takšen kot si je premalo.

    Takšen, kot se kažeš drugim, je zlagano!

    Samo takšen, kot si želiš biti je dovolj za to bivanje, v tem času, kot ga imaš na razpolago.

  7. Tamara dne Februar 26, 2008 ob 23:42

    Stvar je popolnoma drugačna, če se sam sebi spremeniš v tujca.

    Kje, kdaj, kako, na kakšen način opaziš odtujenost; v odsevu “polovičke” ?

  8. kr:ena dne Februar 27, 2008 ob 07:56

    s tem ko sem rekla, da se moraš sprejeti takšnega kot si, nisem mislila, da ne rabiš gradit dalje na sebi in težit k idealu. ampak včasih nam pač nekatere stvari, ki si jih nočemo priznati, otežujejo napredovanje k višjemu. samo to sem hotla rečt… in se strinjam s tem, da vedno moramo težit k višjemu. ampak (vsaj po mojem mnenju) se moramo najrej soočiti z vsemi “napakami”, si jih priznati, da jih potem lahko odravimo. sprejeti bolj v smislu, da si ne zatiskamo oči in potlačujemo tega negativnega v sebi.

  9. mojcas dne Marec 10, 2008 ob 10:20

    Me, Myself and I se moramo naučiti živeti z vsem, kar imamo, tudi z našimi napakami. Ko jih bomo enkrat prilepili na avtoportret samopodobe, bomo lahko z njimi šli naprej. Lahko bomo tekli ali pa leteli kot ptice. In z leti, ko bomo opazovali ta avtoportet, se nam bodo tudi tiste napake prikupile in morda bomo razumeli, da nič ni narobe, le my way je, my way malce drugače od mainstreama, a nikakor wrong way.

  10. sujko dne Marec 15, 2008 ob 01:13

    In na koncu ugotoviš, da te tri različne osebe predstavljajo celoto. V resnici si takšen, da se drugim predstavljaš kakršen bi rad bil. Takrat si sam sebi tujec.

    Tako kot moraš na neki točki v življenju ubiti starše, moraš ubiti tudi del sebe (osebi 2 in 3) in pustiti osebi 1 (za katero sam menim, da ti daje smisel) da živi. Mislim, da sta to glavna pogoja, da v življenju dobiš svobodo in smisel.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !