SAMA SAMOTA
Februar 16, 2008
Več ali manj: vse v njegovem življenju je bil monolog. Ne zanalašč. Njegove besede so se odbijale od sogovornikov kakor tenis žogice – naključno in silovito. In kakor glinasti golobi na strelišču. Vsak v svojo smer in tudi ne.
In včasih se mu je zdelo, da govori razumljivo in razločno – kljub dejstvu, da govori malo skozi nos. In z glasom, ki je prenežen za ves srd, ki razburkano vihari v njegovem njem.
Nemoč. Edina konstanta v vsej silni poplavi tenis žogic. In glinastih golobov. Je kje kakšen otok, kjer bi mu vsaj palma delala družbo?
3 odgovorov na temo “SAMA SAMOTA”
Komentiraj
ampak – ščepec trpljenja pa vseeno paše.
Tudi jaz ga iščem. Če ga najdeš, sporoči.
se tud v palmo spremenim. Ja, se. nasujem otok. delam družbo. vsrkavam in poslušam in odgovarjam.