SAMA SAMOTA
Februar 16, 2008
Več ali manj: vse v njegovem življenju je bil monolog. Ne zanalašč. Njegove besede so se odbijale od sogovornikov kakor tenis žogice – naključno in silovito. In kakor glinasti golobi na strelišču. Vsak v svojo smer in tudi ne.
In včasih se mu je zdelo, da govori razumljivo in razločno – kljub dejstvu, da govori malo skozi nos. In z glasom, ki je prenežen za ves srd, ki razburkano vihari v njegovem njem.
Nemoč. Edina konstanta v vsej silni poplavi tenis žogic. In glinastih golobov. Je kje kakšen otok, kjer bi mu vsaj palma delala družbo?
Zapisano pod miks Komentarji (3)3 odgovorov na temo “SAMA SAMOTA”
Komentiraj
ampak – ščepec trpljenja pa vseeno paše.
Tudi jaz ga iščem. Če ga najdeš, sporoči.
se tud v palmo spremenim. Ja, se. nasujem otok. delam družbo. vsrkavam in poslušam in odgovarjam.