NOČ

Ni ga bilo strah teme. Ne korakov, ki so iznenada zaropotali po smešnem podstrešju. Niti velikanske, kosmate pošasti, ki je otožno dremala v njegovi omari. Niti besed, ki so igrale ping pong po sivi opni nečesa, kar je uporabljal le za cinizem. Tema postavi zanimivo steno pred oči in ko jo prediraš z zaznavo, ki je več ali manj fizična, se iz niča tvorijo podobe. In pojave. In zaznave.

Ni ga bilo strah teme, saj je spal v sobi brez oken. Na madrocu postavljenem na gajbe. Včasih je nežno objel vso to gosto temo in jo stisnil med stegna do bolečine. In z njo zaspal… In se zbudil s taisto temo.

Ni ga bilo strah teme.

Naučil se je prepoznavati teme. Različne so, kot ženske in prav tako enake. Je temna tema – in nato drugačna tema. In zlata tema. In tema s kolobarji. Drhteča, tiščoča, objemajoča in lebdeča tema. Je moja tema in tema nekoga drugega… vse jih je spoznal. Različne teme v različnih trenutkih. Tudi dneva. Še posebej sončnega.

Naučil se je prepoznavati različne teme in je v tem nemalokrat užival. Poznal jih je po imenih. In po vonju. In po barvah. Zmotno je namreč, da je tema črna – črn je le strah pred temo. In strah je nično čustvo.

Naučil se je prepoznavati strahove. Po imenih in po dejstvih. In je odkril slabosti strahu – kajti vsak strah je sam. Kot ritna luknja ali kot siva številka R: 182 G: 172 B: 198 ali #b6acc6 – ki vleče že malo na vijoličasto. Ni se bal ne tema, ne sive, ki bi vlekla na vijoličasto – kar pa ne pomeni, da jo je maral. Ne, niti najmanj je ni maral. Predvsem sive. In vseh njenih odtenkov.

Nenadoma je vstal in se zazrl v veliko sliko Marka Jakšeta, ki je visela v sobi z mizo, z enim samim stolom. Šele dolgo potem, ko je slika visela v njegovi sobi, s pogledom na strehe in barje in nostalgijo, je sprevidel, da je bil na sliki en sam velik kurec. Dobesedno in doslikovno. In se je zavedel, da je njegovemu očetu ime Marko – njegova bivša žena pa je bila rojena 6.7. – tako kot on. Jakše.

In ni naključji v življenju. Vsaj ne ponoči in v temi (katere se zares ne boji). Včasih je celo sanjal temo. Črn nič, ki se mu je pohleven zvil v klopčič pred nogami. In ne glede na črno in na temo in na strah – vedno je videl slike. In slike so videle njega. In strah, ki ga je stiskal za vrat z mogočnimi, črnimi čekani, da se je cedila skrivnostno črna kri po njegovih prsih, ki so se dvigovala in spuščala v nerednem intervalu.

In ni se bal teme. Tema ga je imela rada. Tema je bila le posledica. Posledica strahu?

P.S.

Včasih je posledica največje teme na svetu najlepša ženska na svetu. Kaj bi bila posledica največjega strahu? Počitnice!

Zapisano pod miks Komentarji (9)