ODŠTEVANJE

Februar 8, 2008

Sedel je tam, za mizo z enim samim stolom. V preveliki sobi za tako malo pohištva. In strmel. Nepremično in zbrano. Ni bila bog ve kaj – ročna ura. Med vsemi, ki jih je kdaj nosil pa je izstopala. Cenen, belo rdeč, Swatch. In vendar je pritegnil njegovo pozornost močno… In precizno. V sekundni kazalec, ki se je odbijal od znamenke do znamenke je boljščal in se čudil. Je čas zares okrogel? Klik, klik, klik… Ne zdi se bog ve kaj en krog. In še en za njim. In vsa štetja, ki se zgodijo tako nesimetrično.

Sedel je tam z izbrano vlogo junaka z imenom Jozef K., čeprav mu ni bilo tako ime. Junak, katerega konec je tako zgovoren že sedaj, kakor vsi danes, ki so povprečnejši od začetka, v katerem se ni zgodilo nič, kar bi poudarilo en sam datum. Zakaj je čas? Zakaj smo mi v njem? Prav z lahkoto bi bil na mizi telegram. Telegram, z usodno vsebino. Ali pa vsaj kozarec vina.

Sedel je tam, za prazno mizo, na kateri ni bilo ne telegrama – ne vina. Miza je bila popolnoma prazna in za mizo je bil en sam stol. In on je sedel tam z rahlo razprtimi koleni, s komolcem desne roke, na kateri je nosil uro, naslonjen na stegno desne noge in strmel. V edini opis nerazložljivega fenomena, ki je zgolj poizkus. Poizkuz razlage minevanja. Trajanja.

Sosednja soba je še bednejša. Madroc na gajbah za krompir. Čeprav so nekoč visele s stropa sveže, dišeče, vrtnice, so se le te že davno posušile. Še nekaj časa so visele tam na glavo dol in opominjale. Nato jih je vrgel v smeti, ki jih je pozabil odnesti dol. Po zavitih in zlizanih, hrastovih stopnicah.

Sosednja soba je brez oken. Prehodna in spalna. In okna ima tako rad. Tako neresnično privlačna so okna. In pogledi skozi njih. Nekoč je skozi okno vrgel žepni nož, s katerim si je prerezal žile. In okenska krila so zaplalpolala drhteče. In nežno. V vetru, ki je bičal stene več sto letne hiše, ki je bila zapor, čeprav je stala tik ob hiši, ki je bila nekoč zapor.

Sosednja soba je bila pogled na sobo, v kateri je sedel za mizo z enim samim stolom in strmel v ne bog ve kakšno uro, ki je: klik, klik, klik – poizkušala razlagati junaku, da je čas okrogel. Vsaj tukaj. Nekako.

In nato se je ozrl skozi okno, preko streh in opeke in dimnikov, ki že dolgo niso stali zravnani. Nekam proti jugu. In poševno sonce je oblizovalo vse te čudovite strehe. S tistim sivim mačkom vred, ki je vsak večer ob isti uri mehko stopal po slemenu sosednje hiše. Skoraj do sekunde točno. In ko je dvignil pogled, se je prikazal. Neiskren. Potuhnjen in previden. Zdelo se je kakor, da sta si pogledal v oči, naš junak in neznani maček.

Nato je maček počasi odmehčal po trdi strehi in izginil za nagriženim dimnikom.

  • Share/Bookmark

En odgovor na temo “ODŠTEVANJE”

  1. Jazzy dne Februar 9, 2008 ob 00:59

    smo pa le dočakali še kak tvoj zapis ;)

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !