FATHER IN A BOX?

28 Februar, 2008

Kot že rečeno: father in a box? Zmenjeno? Razočarano? Absolutely!

Kaj je tema pogovora? Ker te nočem razočarat rečem: vse je v pizdi! – a je še veliko huje. Sunset ni tako romantičen – niti poetičen. Lepši so anonimni bulevarji…

Samo še zaradi ene stvari bi se skregal: Dawkins: Ker ga je strah. Ker ga je strah, da je vse, kar trdi res. Ker ga je jebeno strah, da smo degenerirane opice. Sicer je res – naši predniki so se en čez drugega in so jim posledično zrasli možgani. Celo človeštvo je posledica degenerične napake. In prav zato si ne smemo očitati ničesar: smo produkt zablode. Incesta. Nad živalskosti.

Vedno je strah tisti, ki izboljša vrsto. Nobeno čustvo ni tako samoohranitveno. Strah pred bogom? Strah pred prihodnostjo tukaj – ali onstran. Strah pred predniki (vključno z očetom in drugimi subjekti), strah pred predatorji, ki redčijo naše vrste.

Bog kot zabloda? Mogoče je pa vse res? Ali pa je bog največji šaljivec na svetu.

P.S.

Napisal sem veliko boljši komentar, pa se je izgubil med tavanjem.

  • Share/Bookmark

ESEJ O TRETJI OSEBI…

19 Februar, 2008

vrane.jpg

Včasih o sebi ni pisal v tretji osebi. Ne v drugi. In celo prvo bi prehitel če bi se dalo. Včasih je o sebi vedel vse.

In kot je v navadi z osebami, ki so nam blizu in se nam zdi, da jih poznamo, nam počasi drsijo po prioritetni lestvici navzdol do te mere, da je stopnja zanimanja vedno šibkejša, dokler počasi ne ugasne. To je pač v človeški naravi. In počasi ta druga oseba živi svoje življenje v neki drugi dimenziji, se razvija in raste – ali pa nazaduje in pada – kakorkoli: ljudje se spreminjajo – če že ne na bolje ali slabše pa vsaj na drugače. In če je to nekdo drug, mu zameriš svojo lastno krivdo, da te ni obveščal o spremembah – da ni bil glasnejši, povednejši in bolj odločen enkrat, ko se zaveš, da le ta ni več on sam: taisti.

O.K. Vse v redu. Se pač zgodi. Da se ti nekdo, ki ti je bil blizu spremeni v tujca. Reakcija je takšna ali drugačna. Bolj boleča ali manj boleča. Zboliš – preboliš. Ali pa zboliš in ne preboliš.

Stvar je popolnoma drugačna, če se sam sebi spremeniš v tujca. Če se tako dolgo ne ukvarjaš s sabo, da je pozabljen del sebe odživel že par življenj, ko se je zopet srečal s sabo. In srečanje je smešno: kot dva bivša prijatelja, ki se nista videla manjšo večnost, a si nimata kaj dosti povedati. Konec koncev sta doživljala isto, a na drugačen način.

V vsakem človeku živijo tri različne osebe:

OSEBA 1: Takšen, kakršen bi rad bil.

OSEBA 2: Takšen, kakršnega se predstavljaš drugim.

OSEBA 3: Takšen, kakršen v resnici si.

Seveda obstajajo še podkategorije npr: takšen kot si bil ali: takšen kot si bil nekaj časa… vendar te podkategorije trajajo kratko, ali pa so že minile. Ali minevajo.

Zato piše o sebi v tretji osebi. Ker se je pozabil ukvarjat s sabo. Ker je zamudil vse trenutke svoje osebnosti kakor slab oče zamudi prve besede svojega otroka. Ali prve korake. Ali pa ga zamudi celega.

Tako se je on, enkrat sredi minevanja zamudil in se ni nikdar več ujel…

  • Share/Bookmark

GROZA PRIDE Z NOČJO

19 Februar, 2008

Strmel je tja, preko streh, v zaprto sliko hriba in s predstavo pokrajine za njim. Z neverjetno lahkoto in peklensko brezbrižnostjo je padalo sonce tja zadaj, kot kepa stisnjene pomarančne lupine. Za seboj je puščalo sence daljše, kot bi si mislil. Sonce. Sence. Z lahkoto se zatipkaš. Groza pride z nočjo, je baje nekoč zapisal v svoj dnevnik – nekdo drug.

In je strmel preko streh, obupan nad koncem. Pa čeprav dneva.

Koliko odhodov je že preštel. Petdeset? Sto? In vsemu navkljub je pozabil vse sence, ki so se stegovale preko spomina in si je želel toplote vzhodov. In barv. In zarje.

Nobena gora ni zjutraj tako visoka, kakor ponoči, ko si jo predstavljamo sami. In ni je predstave bolj uničujoče, kot je naša, lastna. Predvsem o sebi. In ponoči.

Če pride groza z nočjo – kaj pride z jutrom. Sa zgodi, da so bili vsi strahovi le cicibani krutosti resnice, ki posveti v oči. Je vse brez smisla? Je tistih nekaj bežnih trenutkov utopije, preden žareča krogla zaorje v spomine na tistih nekaj časa, ko je vmes – ko ni ne dan. Ne noč.

Groza pride z nočjo. In je včasih njegova prijateljica, ki prestraši tiste, ki bi ga strašili.

Kako zelo mlad je bil, ko je strmel čez strehe in prešteval sence strešnikov, ki so počasi bežali iz kontrasta. Kako zelo prepričan, da noč ne traja dolgo. In da je jutro odrešujoče. In da se solze posušijo, če je le kdo, ki piha vanje.

Betežen v spominu, čeprav ne star, je sedel tam in strmel preko streh. In v tisto gnilo pomarančo, ki ga je zapuščala samega med sencami, ki so romantično sršele.

Včasih je imel v sobi klavir. Ne da bi zares znal igrati – vendar je pomagalo, če je naslonil glavo na pokrov in odigral C. V kotu je stal, na kromiranih nogah mogočen. Včasih je zaigral na njem akord. Ali dva. Želel je, da bi zvenel izvirno. Kot, da si ne bi vsega milozvočja umislili že prej. In poimenovali. Je res živel prepozno mlad in mnogo prezgodaj star.

Kolikokrat se je že preselil. In odšel za vedno. S potovalko in preluknjanim usnjenim kovčkom po Ižanki peš. Čisto naravnost in čisto stran. S petami salonarjev je preluknjala kovček, da so iz njega začeli mezeti vzkliki in vzdihi. In se je kot iz tube majoneze zlila vsa ljubezen tja, na parket. In je odšel tja, od koder je prišel. In tisti nič, ki mu je služil kakor start in zraven cilj, je puščal mastne madeže prav z vsakim korakom na prekleto ravni cesti. Zakaj nam teče voda iz oči, če se zgubimo. V življenju.

In groza pride z nočjo, ker se bojimo sebe. In svoje lastne predstave o življenju.

Pa odide z jutrom…?

  • Share/Bookmark

SAMA SAMOTA

16 Februar, 2008

Več ali manj: vse v njegovem življenju je bil monolog. Ne zanalašč. Njegove besede so se odbijale od sogovornikov kakor tenis žogice – naključno in silovito. In kakor glinasti golobi na strelišču. Vsak v svojo smer in tudi ne.

In včasih se mu je zdelo, da govori razumljivo in razločno – kljub dejstvu, da govori malo skozi nos. In z glasom, ki je prenežen za ves srd, ki razburkano vihari v njegovem njem.

Nemoč. Edina konstanta v vsej silni poplavi tenis žogic. In glinastih golobov. Je kje kakšen otok, kjer bi mu vsaj palma delala družbo?

  • Share/Bookmark

NOČ

9 Februar, 2008

Ni ga bilo strah teme. Ne korakov, ki so iznenada zaropotali po smešnem podstrešju. Niti velikanske, kosmate pošasti, ki je otožno dremala v njegovi omari. Niti besed, ki so igrale ping pong po sivi opni nečesa, kar je uporabljal le za cinizem. Tema postavi zanimivo steno pred oči in ko jo prediraš z zaznavo, ki je več ali manj fizična, se iz niča tvorijo podobe. In pojave. In zaznave.

Ni ga bilo strah teme, saj je spal v sobi brez oken. Na madrocu postavljenem na gajbe. Včasih je nežno objel vso to gosto temo in jo stisnil med stegna do bolečine. In z njo zaspal… In se zbudil s taisto temo.

Ni ga bilo strah teme.

Naučil se je prepoznavati teme. Različne so, kot ženske in prav tako enake. Je temna tema – in nato drugačna tema. In zlata tema. In tema s kolobarji. Drhteča, tiščoča, objemajoča in lebdeča tema. Je moja tema in tema nekoga drugega… vse jih je spoznal. Različne teme v različnih trenutkih. Tudi dneva. Še posebej sončnega.

Naučil se je prepoznavati različne teme in je v tem nemalokrat užival. Poznal jih je po imenih. In po vonju. In po barvah. Zmotno je namreč, da je tema črna – črn je le strah pred temo. In strah je nično čustvo.

Naučil se je prepoznavati strahove. Po imenih in po dejstvih. In je odkril slabosti strahu – kajti vsak strah je sam. Kot ritna luknja ali kot siva številka R: 182 G: 172 B: 198 ali #b6acc6 – ki vleče že malo na vijoličasto. Ni se bal ne tema, ne sive, ki bi vlekla na vijoličasto – kar pa ne pomeni, da jo je maral. Ne, niti najmanj je ni maral. Predvsem sive. In vseh njenih odtenkov.

Nenadoma je vstal in se zazrl v veliko sliko Marka Jakšeta, ki je visela v sobi z mizo, z enim samim stolom. Šele dolgo potem, ko je slika visela v njegovi sobi, s pogledom na strehe in barje in nostalgijo, je sprevidel, da je bil na sliki en sam velik kurec. Dobesedno in doslikovno. In se je zavedel, da je njegovemu očetu ime Marko – njegova bivša žena pa je bila rojena 6.7. – tako kot on. Jakše.

In ni naključji v življenju. Vsaj ne ponoči in v temi (katere se zares ne boji). Včasih je celo sanjal temo. Črn nič, ki se mu je pohleven zvil v klopčič pred nogami. In ne glede na črno in na temo in na strah – vedno je videl slike. In slike so videle njega. In strah, ki ga je stiskal za vrat z mogočnimi, črnimi čekani, da se je cedila skrivnostno črna kri po njegovih prsih, ki so se dvigovala in spuščala v nerednem intervalu.

In ni se bal teme. Tema ga je imela rada. Tema je bila le posledica. Posledica strahu?

P.S.

rosa.jpg

Včasih je posledica največje teme na svetu najlepša ženska na svetu. Kaj bi bila posledica največjega strahu? Počitnice!

  • Share/Bookmark

ODŠTEVANJE

8 Februar, 2008

Sedel je tam, za mizo z enim samim stolom. V preveliki sobi za tako malo pohištva. In strmel. Nepremično in zbrano. Ni bila bog ve kaj – ročna ura. Med vsemi, ki jih je kdaj nosil pa je izstopala. Cenen, belo rdeč, Swatch. In vendar je pritegnil njegovo pozornost močno… In precizno. V sekundni kazalec, ki se je odbijal od znamenke do znamenke je boljščal in se čudil. Je čas zares okrogel? Klik, klik, klik… Ne zdi se bog ve kaj en krog. In še en za njim. In vsa štetja, ki se zgodijo tako nesimetrično.

Sedel je tam z izbrano vlogo junaka z imenom Jozef K., čeprav mu ni bilo tako ime. Junak, katerega konec je tako zgovoren že sedaj, kakor vsi danes, ki so povprečnejši od začetka, v katerem se ni zgodilo nič, kar bi poudarilo en sam datum. Zakaj je čas? Zakaj smo mi v njem? Prav z lahkoto bi bil na mizi telegram. Telegram, z usodno vsebino. Ali pa vsaj kozarec vina.

Sedel je tam, za prazno mizo, na kateri ni bilo ne telegrama – ne vina. Miza je bila popolnoma prazna in za mizo je bil en sam stol. In on je sedel tam z rahlo razprtimi koleni, s komolcem desne roke, na kateri je nosil uro, naslonjen na stegno desne noge in strmel. V edini opis nerazložljivega fenomena, ki je zgolj poizkus. Poizkuz razlage minevanja. Trajanja.

Sosednja soba je še bednejša. Madroc na gajbah za krompir. Čeprav so nekoč visele s stropa sveže, dišeče, vrtnice, so se le te že davno posušile. Še nekaj časa so visele tam na glavo dol in opominjale. Nato jih je vrgel v smeti, ki jih je pozabil odnesti dol. Po zavitih in zlizanih, hrastovih stopnicah.

Sosednja soba je brez oken. Prehodna in spalna. In okna ima tako rad. Tako neresnično privlačna so okna. In pogledi skozi njih. Nekoč je skozi okno vrgel žepni nož, s katerim si je prerezal žile. In okenska krila so zaplalpolala drhteče. In nežno. V vetru, ki je bičal stene več sto letne hiše, ki je bila zapor, čeprav je stala tik ob hiši, ki je bila nekoč zapor.

Sosednja soba je bila pogled na sobo, v kateri je sedel za mizo z enim samim stolom in strmel v ne bog ve kakšno uro, ki je: klik, klik, klik – poizkušala razlagati junaku, da je čas okrogel. Vsaj tukaj. Nekako.

In nato se je ozrl skozi okno, preko streh in opeke in dimnikov, ki že dolgo niso stali zravnani. Nekam proti jugu. In poševno sonce je oblizovalo vse te čudovite strehe. S tistim sivim mačkom vred, ki je vsak večer ob isti uri mehko stopal po slemenu sosednje hiše. Skoraj do sekunde točno. In ko je dvignil pogled, se je prikazal. Neiskren. Potuhnjen in previden. Zdelo se je kakor, da sta si pogledal v oči, naš junak in neznani maček.

Nato je maček počasi odmehčal po trdi strehi in izginil za nagriženim dimnikom.

  • Share/Bookmark