OBSEDENOSTI

1 November, 2007

Dolgo časa sem se ga izogibal in nekako se mi je zdelo, da se da živeti brez. In vsemu navkljub ne morem. Obsedel me je že kot majhnega fantiča in me rola vse do danes. Film.

Ne znam ga spraviti na polico, kamor sem spravil že kar nekaj talentov, ki sem jih razvil, a nikoli izpopolnil.

In film je prepuščen samemu sebi, ker nima svoje muze. Ker nima svojega boga.

In moram. Zopet moram, ker ga imam pod kožo. In v mislih. In stalno.

  • Share/Bookmark

ODPOTOVAL JE FRANCI SLAK

1 November, 2007

Nikoli nisva bila prijatelja in kljub temu so se najine poti stokrat prekrižale. Bil je eden tistih, ki je od mene pričakoval preveč.

Prvič sem ga videl v bifeju Turist – bedasta zgodba. Govoril sem z Ninom De Glerio, ki mi je predlagal, da bi igral v videospotu benda Quatebriga. Ne vem zakaj je šel dialog takole: “Samo, da ga ne bo režiral Franci Slak!” In kot zanalašč, je Franci Slak stal v isti vrsti, pred blagajno pajzlastega bifeja Turist. Takrat sem imel občutek, da je zmrcvaril Butnskalo. Ta občutek me nekako ni minil. Nato sem igral v tistem spotu – fanta s trobento. Franci mi je ponudil vlogo v filmu Hudodelci. Glavno. In se mi je takrat zdelo brez veze. Obnašal sem se, kot da vse vem in znam in da imam polna jajca sveta. Takrat sem imel bend Marcus 5 in tisto leto smo bili sprejeti na Novi rock v Križankah. Jaz sem ravno prišel iz Kanade. Ko sem videl film, mi je bilo žal. Vlogo je dobil Mario Šelih. Naslednjo vlogo mi je ponudil Damjan Kozole v filmu Usodni telefon, Prav zaradi izkušnje z Hudodelci (ko sem prebral roman, mi je bilo še bolj žal) sem vlogo v fimu Usodni telefon sprejel. In mi je bilo spet žal. In mi je še.

Potem sem ga srečal na Kulturni skupnosti Brut. Takrat sem se že začel ukvarjati s filmom – bedno. Počasi. Negotovo in posrano. Čeprav sem se delal, da vse vem in vse znam (podobno kot Fetalij) in da me ne zanima, kaj si drugi mislijo. Imelsem fan klub in sem bil “kao” huda faca. Par stvari sem zasral in kljub vsemu se mi je zazdelo, da bi pa lahko jaz kaj tukaj naredil. In kljub vsemu sem naredil v glavnem sranja.

Sprejemni na AGRFT. Bil je v komisiji. Najprej sem moral naredit diferencialne, ker nisem imel ‘časa’ naredit srednje šole in je bil tam. Videti je bilo kot, da se me ne spomne. Ob ostalih – Koršič, Klopčič… In vsi so pričakovali več in preveč od mene.

V gasilskem domu na Povšetovi smo imeli prostor za predmet montaža, ki ga je Franci učil. . Ogled filma Performance (Nicholas Roeq & Donald Cammell) se je sprevrgel v hecen razplet. Franci nas je vprašal, kaj si o filmu mislimo in jaz (takrat poln sebe, panker, novovalovec, anarhist) sem komentiral, ta je to eno hipuzlarsko sranje narejeno na drogah (takrat nisem ne pil, ne jemal drog). Franci se je tako razpizdil, da me je vpričo vseh klofnil okrog ušes. Na predavanju. Vse kar sem uspel reči je bilo: “Pa koji kurac me sprašuješ, kaj si mislim, če ne preneseš mojih misli!” Jaz: Užaljen. Ponižan. Ampak vseeno mu nisem zameril. Še vedno verjamem, da te lahko razočarajo in prizadenejo le tisti, o katerih imaš boljše mnenje. In on ga je o meni imel. In sem ga takrat razočaral. Bedasto pri vsem skupaj je, da je Performance v Top 20 mojih filmov. Mnogo pozneje. Ampak takrat še nisem štekal. Kdo pa šteka da je DANES (tukaj – zdaj) eno posrano anticipiranje.

Še nekaj stikov je bilo v letih, ki so minila. Nazadnje sva imela resen kontakt, ko sva se srečala na Zmajskem mostu leta 2004 in je rekel,če mu posodim jurja eurou. Takrat je ravno delal (produciral) film Tu pa tam. Prav nisem imel denarja in sem si dejansko jaz sposodil 400 in sem mu tistega jurja prinesel naslednji dan. Hmm – oba sva na to pozabila. Enkrat sem se sicer spomnil na to (mel sem strašansko finančno dramo), ga poklical – a je imel ravno takrat probleme z mojim stricem (s katerim sicer nimam kontaktov) okrog neke najemnine. Potem ga nisem več poklical.

Nazadnje sem ga videl na premieri filma Ljubezen, Traktor in Rock’n'roll. Bil je shujšan. Upadel. A kljub vsemu z dvignjeno brado in trdim stiskom roke.

Verjetno bi bilo drugače, če ga ne bi poznal. Kdo ve – mogoče celo bolje. In vsemu navkljub me je zaznamoval. Ker je verjel v jeznega sralca, ki vsekakor ni verjel sam vase. Hecno očetovska figura. In prav ne maram biti patetičen.

Vsi bomo šli. Itak.

Škoda je samo, da gremo preden nehamo bit jezni. In preden zaštekamo. In preden smo dovolj veliki, da se prične uresničevati tisto, kar bomo naredili, ko bomo veliki.

Moja bivša žena je imela en velik preblisk (poleg nebroj njih, da ne bo pomote) in sicer: rekla je, da si želi, da bi na njenem nagrobniku pisalo zgolj in samo: ODPOTOVALA.

Franci Slak, ODPOTOVAL v soboto, 27.10.2007

  • Share/Bookmark