AMARCORD

Počasi se luščijo plasti spomina in odpadajo listič za lističem, kakor na velikanski čebuli. Je to res moj spomin? Se je določena stvar zares zgodila meni? Včasih so sanje tako prekleto prepričljive, da se zabriše vsaka meja med resničnostjo. In neverjetna potreba po obnavljanju in ponavljanju lepih spominov? Je pravzaprav zares le spomin ta, ki nas konstituira in o nas govori kdo smo?

Včasih o sebi, o svojem otroštvu, razmišljam podobno, kot bi gledal film – prizori se nizajo po pravilu pomembnosti in povezujoče elipse izpuščajo manj pomembne ali sekvence, katerih se ne morem (ali nočem) spomniti.

In kdaj se pravzaprav začnemo spominjati? Moj najzgodnejši spomin, ki je vsaj za silo jasen seže tja v moje tretje leto – vse prej je megla. In prav tako se ne spominjam vrednosti spomina – šele poznejša subjektivna rekonstrukcija je osvetlila prizor, ki se mi je zajedel globoko v možgansko skorjo:

Z očetom sediva v spalnici na postelji. Veliko je vpitja. Spalnico od predsobe ločijo vrata s steklenim polnilom. Za matiranim steklom je silhueta gole matere, ki stresa kljuko zaklenjenih vrat. In že v naslednjem trenutku se mati požene skozi stekleno polnilo, ki se s treskom razprši po celem prostoru. Z neverjetno jasnostjo še vedno vidim delce, ki so se kakor v počasnem posnetku odbijali od sten in na tleh poskakovali kakor koščki velikanske ledene sveče odtrgane z visoke strehe ob odjugi. In sedaj pade mati v prostor, loveč se na iztegnjene roke. Zvok se izolira na zvončkljanje padajočega stekla, ki v sicer popolni in gluhi tišini ustvarja svojevrstno glasbo. Še vedno, kot v počasnem posnetku, mati dvigne glavo, strese z dolgimi lasmi in pogleda proti meni z ranjenim pogledom v travnato zelenih očeh. Mati stegne roke in jaz ji planem v objem. In takrat naenkrat, kakor na ukaz, priteče kri iz neštetih vreznin po celem telesu. In koščki stekla, zapičeni v kožo in meso, ki lomijo svetlobo v kalejdoskopskem tonu, se zalijejo z vročo, mastno tekočino. Samo še vpitje in konec spomina.

In zakaj je ta spomin, izoliran od ostalih, ostal tako jasen in čist in predvsem in zgolj vizualen. Matere se iz tistega časa pravzaprav sploh ne spomnim jasno, razen od takrat. Kmalu potem je šla in ko sem jo srečal petnajst let pozneje, je od te podobe ohranila le oči. In izraz. Pekoč izraz kronične ranjenosti.

Naslednji jasen spomin, ki se je obdržal v kosu, je nastal šele približno leto kasneje. In nato si sledijo z bliskovito naglico in v neverjetnih količinah, a le do določenega obdobja, kjer zopet zeva praznina, kakor ena izmed tistih pijanskih lukenj, ko se ne spomniš, kako si prišel domov.

Opazujem svoje otroke - ena že izdelana in druga dva še v nastavkih. In se sprašujem: kaj od vsega tega, kar se zdaj godi, si bosta mala dva zapomnila? Bodo to slike? Barve? Vonji in okusi? Neizmerna ljubezen, ki jo jaz in vsi naokrog čutimo do njiju?

In kdaj bosta spet vse to pozabila?

In zakaj?