AMARCORD

Januar 21, 2007

Počasi se luščijo plasti spomina in odpadajo listič za lističem, kakor na velikanski čebuli. Je to res moj spomin? Se je določena stvar zares zgodila meni? Včasih so sanje tako prekleto prepričljive, da se zabriše vsaka meja med resničnostjo. In neverjetna potreba po obnavljanju in ponavljanju lepih spominov? Je pravzaprav zares le spomin ta, ki nas konstituira in o nas govori kdo smo?

Včasih o sebi, o svojem otroštvu, razmišljam podobno, kot bi gledal film – prizori se nizajo po pravilu pomembnosti in povezujoče elipse izpuščajo manj pomembne ali sekvence, katerih se ne morem (ali nočem) spomniti.

In kdaj se pravzaprav začnemo spominjati? Moj najzgodnejši spomin, ki je vsaj za silo jasen seže tja v moje tretje leto – vse prej je megla. In prav tako se ne spominjam vrednosti spomina – šele poznejša subjektivna rekonstrukcija je osvetlila prizor, ki se mi je zajedel globoko v možgansko skorjo:

Z očetom sediva v spalnici na postelji. Veliko je vpitja. Spalnico od predsobe ločijo vrata s steklenim polnilom. Za matiranim steklom je silhueta gole matere, ki stresa kljuko zaklenjenih vrat. In že v naslednjem trenutku se mati požene skozi stekleno polnilo, ki se s treskom razprši po celem prostoru. Z neverjetno jasnostjo še vedno vidim delce, ki so se kakor v počasnem posnetku odbijali od sten in na tleh poskakovali kakor koščki velikanske ledene sveče odtrgane z visoke strehe ob odjugi. In sedaj pade mati v prostor, loveč se na iztegnjene roke. Zvok se izolira na zvončkljanje padajočega stekla, ki v sicer popolni in gluhi tišini ustvarja svojevrstno glasbo. Še vedno, kot v počasnem posnetku, mati dvigne glavo, strese z dolgimi lasmi in pogleda proti meni z ranjenim pogledom v travnato zelenih očeh. Mati stegne roke in jaz ji planem v objem. In takrat naenkrat, kakor na ukaz, priteče kri iz neštetih vreznin po celem telesu. In koščki stekla, zapičeni v kožo in meso, ki lomijo svetlobo v kalejdoskopskem tonu, se zalijejo z vročo, mastno tekočino. Samo še vpitje in konec spomina.

In zakaj je ta spomin, izoliran od ostalih, ostal tako jasen in čist in predvsem in zgolj vizualen. Matere se iz tistega časa pravzaprav sploh ne spomnim jasno, razen od takrat. Kmalu potem je šla in ko sem jo srečal petnajst let pozneje, je od te podobe ohranila le oči. In izraz. Pekoč izraz kronične ranjenosti.

 

Naslednji jasen spomin, ki se je obdržal v kosu, je nastal šele približno leto kasneje. In nato si sledijo z bliskovito naglico in v neverjetnih količinah, a le do določenega obdobja, kjer zopet zeva praznina, kakor ena izmed tistih pijanskih lukenj, ko se ne spomniš, kako si prišel domov.

 

Opazujem svoje otroke – ena že izdelana in druga dva še v nastavkih. In se sprašujem: kaj od vsega tega, kar se zdaj godi, si bosta mala dva zapomnila? Bodo to slike? Barve? Vonji in okusi? Neizmerna ljubezen, ki jo jaz in vsi naokrog čutimo do njiju?

In kdaj bosta spet vse to pozabila?

In zakaj?

  • Share/Bookmark

11 odgovorov na temo “AMARCORD”

  1. GRiSON dne Januar 21, 2007 ob 08:00

    Moj dolgotrajni spomin seže v dogajanje vse tja med drugim in tretjim letom. Vendar opažam, da mi kratkotrajni spomin nedela tako kot bi moral ;) .

  2. kiara dne Januar 21, 2007 ob 09:05

    Kar naprej razmišljaj, zakaj…o tem in še čem…predvsem pa več piš, plis..;)

  3. matejetam dne Januar 21, 2007 ob 19:02

    Kar je bilo takrat slabega se zdaj prenaša v dobro…

  4. TurboMan dne Januar 21, 2007 ob 19:43

    travme so jeba :4a7d3d609129a9296bf7ac0608c2097

  5. TurboMan dne Januar 21, 2007 ob 19:51

    hm, tistih cifr v mojem prejšnjem komentarju nisem jaz napisal ampak je očitno neka napaka ob (ne)prikazu smajlija.

  6. ajda dne Januar 21, 2007 ob 20:07

    pomojem si zapomiš stvari, ki so v tvojem življenju pustile nek poseben pečat.tiste, ki so te na nek način zaznamovale. tudi moj najstarejši jasen spomin je prepir staršev. dvomim pa, da onadva to vesta..

  7. irencek dne Januar 22, 2007 ob 01:12

    Najstarejši spomin, ki ga premorem sega v moje drugo leto (očitno, ker je isto leto nono umrl, jaz se ga pa še spomnim, oziroma njegove silhuete, ki sedi za mizo) in gre tudi za prepir med forovo fuknjeno familjo zaradi dediščine. Spomnim se, da sem bila mala, bilo je poletje in sem sedela pred hišo mojih starih staršev pod kostanjem in se igrala z nečim (ne spomnim se s čim). Vrata hiše so bila odprta, luč je osvetljevala delno še dvorišče kjer sem bila jaz sama. Notri vem, da so nekaj živalsko tulili, se kregali in mahali z rokami. Vem, da me je bilo strah.

    Mami mi še zdaj ne more verjet, da se tega spomnim tako točno. Jst pa ne morem verjet, da se je moj prvi spomin tako neotroški in tako neprijeten.

  8. vinci dne Januar 22, 2007 ob 19:35

    Verjetno dejansko polarnost spomina vpliva na njegovo zgodnost: bolj kot je negativen globje se vtisne

  9. blitz dne Januar 22, 2007 ob 20:41

    Vinči, jaz mislim, da je ogromno, če so otroški spomini le medel spomin na to, da je bilo kar v redu. No in kakšen poseben dogodek – moj je bil, da sem padel v koprive.

    Če bo pri mojih tako, bom smatral, da sem jim uspel dati ogromno ljubezni in topel dom.

    Pa hvala za čudovit prispevek.

    Upam, da je mali raček že zdrav!?

  10. vedezevalci dne Januar 24, 2007 ob 13:41

    Zelo lepo napisano.

  11. pet-in-g-seks dne Januar 30, 2007 ob 23:46

    zgodba … kratka … tako resnična. vidim jo. hvala, vinci.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !