SADDAM, TITO, AMIN, ERJAVEC…

23 Januar, 2007

OK. Ali se zdaj počutite bolj varni? Nekaj čez sto oklepnikov bo varovalo naše posrane riti in za to smo plačali vrednost preko 250 celovečernih filmov.

OK. Obesili so Sadama – v živo. In kaj potem? Bi bil manj mrtev, če bi ga obesili v mrtvo? Se to potem ne bi zgodilo? Ali pa bi si samo nekateri zatiskali oči in si rekli: “Saj je vse v redu. Svet je čudovit. Našim otrokom ni potrebno vedeti, da svet ni iz sladkorne pene.” Tukaj. OK. In spet primerjava – dokler je bil Sadam na oblasti (skoraj dvajset let) so pobili cirka 25.000 ljudi. V glavnem protirežimskih hujskačev. Odkar se je Bush odločil ubiti Sadama je umrlo preko 200.000 ljudi. In zdaj je Irak na robu državljanske vojne, v kateri bo umrlo še kakšen milion ljudi. Kaj je boljše? Kdo lahko sodi?

In OK. Tito je sedel na ekonom loncu rasizma, nestrpnosti, primitivizma in zaostalosti in mu je uspelo skoraj dve generaciji živali v ljudeh držati na povodcu. Ko je zadeva popustila, je zopet v kratkem času nasilno umrlo več ljudi, kot v 50 letih skupaj.

Ljudje (vsaj večina njih) so drhal, ki ni ustvarjena za demokracijo. Ljudje potrebujejo voditelje, pastirje. Slovenija je spet skregana. Vsepovprek. In kar naenkrat je pomembno vse za nazaj – za naprej pa le denar. In oklepniki. S topovi. In minometi. Videti je, kot da je vojna ali strah pred njo, najbolj pomembna stvar na svetu. Vmes malo nogometa – in spet vojna. A mi lahko nekdo razloži, zakaj rabimo te pofukane oklepnike?

P.S.

In če so mi že zagrenili življenje z grozilnimi napisi na cigaretih ZAHTEVAM, da na 40% površine jebenih oklepnikov postavijo napise OROŽJE UBIJA, z dopisom OROŽJE PREPREČUJE STARANJE KOŽE in OROŽJE RESNO ŠKODUJE VAM IN LJUDEM OKOLI VAS. Predvsem zato, ker ljudje očitno tega še ne vedo.

  • Share/Bookmark

AMARCORD

21 Januar, 2007

Počasi se luščijo plasti spomina in odpadajo listič za lističem, kakor na velikanski čebuli. Je to res moj spomin? Se je določena stvar zares zgodila meni? Včasih so sanje tako prekleto prepričljive, da se zabriše vsaka meja med resničnostjo. In neverjetna potreba po obnavljanju in ponavljanju lepih spominov? Je pravzaprav zares le spomin ta, ki nas konstituira in o nas govori kdo smo?

Včasih o sebi, o svojem otroštvu, razmišljam podobno, kot bi gledal film – prizori se nizajo po pravilu pomembnosti in povezujoče elipse izpuščajo manj pomembne ali sekvence, katerih se ne morem (ali nočem) spomniti.

In kdaj se pravzaprav začnemo spominjati? Moj najzgodnejši spomin, ki je vsaj za silo jasen seže tja v moje tretje leto – vse prej je megla. In prav tako se ne spominjam vrednosti spomina – šele poznejša subjektivna rekonstrukcija je osvetlila prizor, ki se mi je zajedel globoko v možgansko skorjo:

Z očetom sediva v spalnici na postelji. Veliko je vpitja. Spalnico od predsobe ločijo vrata s steklenim polnilom. Za matiranim steklom je silhueta gole matere, ki stresa kljuko zaklenjenih vrat. In že v naslednjem trenutku se mati požene skozi stekleno polnilo, ki se s treskom razprši po celem prostoru. Z neverjetno jasnostjo še vedno vidim delce, ki so se kakor v počasnem posnetku odbijali od sten in na tleh poskakovali kakor koščki velikanske ledene sveče odtrgane z visoke strehe ob odjugi. In sedaj pade mati v prostor, loveč se na iztegnjene roke. Zvok se izolira na zvončkljanje padajočega stekla, ki v sicer popolni in gluhi tišini ustvarja svojevrstno glasbo. Še vedno, kot v počasnem posnetku, mati dvigne glavo, strese z dolgimi lasmi in pogleda proti meni z ranjenim pogledom v travnato zelenih očeh. Mati stegne roke in jaz ji planem v objem. In takrat naenkrat, kakor na ukaz, priteče kri iz neštetih vreznin po celem telesu. In koščki stekla, zapičeni v kožo in meso, ki lomijo svetlobo v kalejdoskopskem tonu, se zalijejo z vročo, mastno tekočino. Samo še vpitje in konec spomina.

In zakaj je ta spomin, izoliran od ostalih, ostal tako jasen in čist in predvsem in zgolj vizualen. Matere se iz tistega časa pravzaprav sploh ne spomnim jasno, razen od takrat. Kmalu potem je šla in ko sem jo srečal petnajst let pozneje, je od te podobe ohranila le oči. In izraz. Pekoč izraz kronične ranjenosti.

 

Naslednji jasen spomin, ki se je obdržal v kosu, je nastal šele približno leto kasneje. In nato si sledijo z bliskovito naglico in v neverjetnih količinah, a le do določenega obdobja, kjer zopet zeva praznina, kakor ena izmed tistih pijanskih lukenj, ko se ne spomniš, kako si prišel domov.

 

Opazujem svoje otroke – ena že izdelana in druga dva še v nastavkih. In se sprašujem: kaj od vsega tega, kar se zdaj godi, si bosta mala dva zapomnila? Bodo to slike? Barve? Vonji in okusi? Neizmerna ljubezen, ki jo jaz in vsi naokrog čutimo do njiju?

In kdaj bosta spet vse to pozabila?

In zakaj?

  • Share/Bookmark

TEŽA VODE

13 Januar, 2007

In on reče: “Krutost do drugih je privilegij talenta.” In mu odgovori: “Mogoče je genialnost oopravičilo, talent niti slučajno. Svet je poln talentiranih pezdetov!”

Hmmm, mogoče je prozak veliko bolj večpomenski kot bi se človeku zdelo. Ubije poezijo in svet zakoplje v meglico proze.* Realizem. Zofka Kvedrova. Vsega se lahko dotakneš. Vse kar misliš je velika trgovina s pohištvom. S predali. Z veliko predalov. In vse je tako prijetno pospravljeno in urejeno. Povsod so nalepke z opisom in ceno. In prijaznimi prodajalci. “Če boste razbili tole omaro vas bo stalo natančno 1211,58 €.” Upss, sem rekel razbili – mislil sem kupili.

V eno smer gre počasi – vračati se je vedno hitreje. Mogoče zato, ker je spomin kurba, ki spi z vsako lepo mislijo in prijetnim spominom in nato preteklost diši po žafranu, po Indiji ali po navadnih jabolčnih lupinah.

Kolikokrat odidemo za vedno? Se je absurdno vprašati kaj takšnega?

sLOVEnija. pROZAc. He he he.

  • Share/Bookmark

JEZUS PRIHAJA – DELAJTE SE, DA STE ZAPOSLENI

7 Januar, 2007

In je šla – moja Roza nazaj tja, kamor ne paše mnogo manj kot sem. Verjetno bo tudi več bloganja zdaj.

Mnogo misli za na hladilnik. Pripete z magnetom.

Baje se poli počasi menjajo. Tenzije so vse močnejše. Še posebej na soncu.

P.S.

Na planetu Sonce

P.P.S.

Pričakuje se kolektivno cepetanje.

  • Share/Bookmark

PROZAC

5 Januar, 2007

Konec zajebancije – prišla je konjenica.

  • Share/Bookmark

FULL MOON

3 Januar, 2007

Kaj naj rečem? mene useka. Pa vas?

  • Share/Bookmark

OK – JOVO NA NOVO

3 Januar, 2007

‘You think you’ve got problems? What are you supposed to do if you are a manically depressed robot? No, don’t bother to answer that, I’m fifty thousand times more intelligent than you and even I don’t know the answer. It gives me a headache just trying to think down to your level.’ Marvin, The Hitchhiker’s Guide to the Galaxy

Ne gre mi, tale video. Kot prvo, mi ga pri uploadingu skompresira v kvadratasto sliko, da se potem niti ne trudim več spravljati zadeve v oglate in trikotne oklepaje. mam kar nekaj stvari, ki bi jih objavil, pa me je izdala moja tehnična bebavost. ne vem kje nastaviti resolucijo slike, da mi je Googl ne bi sfižil. Prav tečen sem že zaradi tega.

Tečen tudi zaradi praznikov. Novo leto. Pih. Gledal sem Drakulo. Če ne bi naokrog pokalo verjetno sploh ne bi vedel.

Tečen zaradi otrok, ki so tečni nazaj. Zaradi raznih cepetanj. Ne morem se raztrgat na več kosov, sori. Tečen zaradi…

Sicer sem že lansko leto napisal tole in ni se spremenilo. Ko začneš citirati samega sebe, pomeni, da si se že izpel v ponavljanju. “In kakor že rečeno…”, “Nekoč sem že zapisal…”

Všeč mi je praktična uporabnost holistike pri Douglas Adamsu. Njegov detektiv *(Dirk Gently) pač poišče nekoga, ki mu je videti, da ve kam gre in nato le tega zasleduje toliko časa, da ga pripelje k rešitvam tistega, kar ga je mučilo. Zajebano pa je najti koga, ki je videti, kot da zares ve kam gre.

Jaz recimo nimam poma.

* Dirk Gently is a private detective who is more interested in telekinesis, quantum mechanics and lunch than fiddling around with fingerprint powder, so his investigations tend to produce startling and unexpected results. A simple search for a missing cat uncovers a bewildered ghost, a secret time-traveller, and the devastating secret that lies behind the whole human history and threatens to bring it to a premature end. Sadly the cat dies.

  • Share/Bookmark

NOVO

1 Januar, 2007

Strumno in pogumno z odločnimi koraki naprej.

*samo tolk, da se javim

  • Share/Bookmark