NEHI PISAT TAKE POSTE!

5 December, 2006

Baje pišem take poste, da ljudje ne puščajo komentarjev. In da to ni smisel bloga. Beje me berejo, ampak sem preabstrakten. Težko me je komentirat. Težko me je razumet.

O.K. Da ne bo pomote – moj blog ni honoriran. Niti ni oglaševan. Na siol-blog sem prišel samo z dvema namenoma – da bi komuniciral z Rozo in zato, da bi nekam arhiviral svoje že objavljene kracarije, ki se mi izgubljajo, prašijo in mečkajo nekje v moji neurejeni vsakdanjosti.

Mogoče so tudi ključne besede ključne! Ha. Vinci, Da Vinci, DaVinci’s code, The Da Vinci Code, Veni Vidi Vici – tisti, ki iščejo kaj takšnega, sa znajdejo tudi na mojem blogu. Bog jim pomagaj. (lani sem za rojstni dan, Miklavža, Božič in novo leto dobil 17 izvodov knjige Da Vinčijeva šifra – prebral sem jo že dve leti nazaj – mislim, da so vsaj trije izvodi še doma – če kdo rabi)

In kaj naj zdaj? Neham pisat?

10 komentarjev različnih ljudi me bo prepričalo da ne.

Je pa res, da sem tudi malo v depresiji in da je letos pretoplo za začet jemat prozace.

  • Share/Bookmark

ŽALOSTNE KURBE MOJEGA ŽIVLJENJA

1 December, 2006

Je naslov zadnje knjige Marqueza. Hmm – ker je Vesna prav danes rekla, da ji manjka intervju z Gabriel Garcia Marquez-om.

Danes sem dobil dve knjigi, oziroma sem za eno plačal 5.000 SIT, ena pa je bila podarjena iz srca, vendar zaradi naslova.

O eni sem že pisal in sem šel na prezentacijo knjige samo zato, ker je na povabilu pisalo: Začne se točno okrog devetih:

USODNA ŽENSKA

Nikoli ne bo prerasla same sebe – majhne deklice, ki pod drevesom bere poezijo in se ji ne mudi tudi, ko jo po košnji kličejo k južini. Ne mara dolgih priprav in vendar se njene spontanosti organizacijsko zavlečejo. Tako da ni točna. Skoraj nikoli. Je pa zato toliko bolj približna. Njeni talenti so skriti v telesu, ki se mu ne ljubi prepričevati ostalih, da je talentirano. Če pa se mu že ljubi, zamudi na sestanek. Ali pa kaj pozabi. Ali pa se ji vsaj zdi, da je kaj pozabila, in nato vloži vso energijo v to, da bi se spomnila, kaj je pozabila, pa čeprav tega sploh ne potrebuje. In si popravi lase z obraza – in še enkrat in stalno. Zvija jih in jih muči na najbolj nenavadne načine tako, da je že ljubko. Lorko recitira v španščini in ob tem ji obraz žari v zanosu pubertetnice – in ravno na takšen način pogleduje naokrog, da bi videla, kakšen vtis je naredila. Z vsem. In s približnostmi.

Preberem Pariški dnevnik Usodne Ženske. O kanibalizmu. O preizkušanju ljudi in o njihovih okusih. Preprosto genialna je. Pove mi, da je tekst pisala na kolenih v pariškem lokalu in da je kar vrel iz nje. Kot vse in kot življenje. In mi da misliti. Koliko ljudi sem že požrl Jaz? Koliko sem jih le poizkusil, za trenutek povaljal po ustih in nato izpljunil, kot to počnejo preizkuševalci vin, iščoč novega okusa? In katere kose sem različnim ljudem nezamenljivo odgriznil in se te rane niso zacelile vse do danes. In koliko je požrtega že Mene? Kakor dinozavri v mehki mivki puščamo sledove za seboj, ki bodo trajali manj in bodo izginjali v pozabo. In pritiskamo črke na papir, kot spomenike nečemu, kar nam je pomembno in nočemo, da gre. In je naše življenje le spomin – najprej naš na sebe in ko nas ni več, spomin tistih, ki jim je pomembno spominjati se nas. In enkrat bo to sonce ugasnilo. In naše misli bodo vtisnjene v mivko zgodovine počasi izgubljale svoj smisel.

In se spomnim:

Marquez. Sto let samote. Zgodba o ljudeh, ki so se odpravili na konec sveta in se ustavili na pol poti. In nato je konec sveta prišel nad njih z razočaranjem in vojnami in prašičjimi repi.

Kaj naj še povem? Kaj naj povem drugače, kot je bilo povedano že prej? Naj si na novo izmislim ljudi, ki obstajajo veliko dlje, kot seže moj spomin in moje znanje?

Vse se že ponavlja – tudi moje obljube, da bom obljubil takrat, ko bom obljubil.

In sem najbolj žalostna kurba od vseh žalostnih v vrsti.

P.S.

Danes sem srečal še Mihata in Magnifica in Shatzija in še toliko lepih ljudi. Danes je bil čudovit dan. Že začel se je takooo lepo…

  • Share/Bookmark