Vsako jutro igram šah na WCN (World Chess Network). Moj nick je LeonDaVinci. Izzivam vas na dvoboj 
To je moja, neke vrste, jutranja telovadba za možgane.
ŠAH
Šah me spominja. Šah je bil, ob pomanjkanju starševske vzgoje, moj prvi, primarno socializacijski, stik s pravim, resničnim in neotroškim življenjem. Odraščal sem pri Izidori in Carlotu, ker sta se Vseved in Mati razšla že, ko (vsaj tega) še nisem mogel biti kriv jaz. Baje je bil kriv film in baje je bila kriva televizija in baje je bil kriv Hollywood in baje je bila kriva Mati. Ne morem je obsojati zaradi tega, ker jo preveč razumem in sem ji preveč podoben. In je šla. V Hollywood. In sem ostal pri Izidori in Carlotu.
Izidora je bila izumetničeno bitje, ki nikakor ni mogla preboleti menopavze. Za pomanjkanje občutka pomembnosti in smiselnosti svojega obstoja na tem svetu je (poleg pretirane debelosti) krivila Carlota in, ker sem bil že ravno pri roki, tudi mene. Kljub temu da je bila pragmatična katoličanka (s tem mislim: bolje je hoditi v cerkev – če bog je, bo pomagalo, če ga ni, je pa tako vseeno), je uveljavljala pravila šiitskega prava. Bastonade in batinade – klečanje na koruzi in igračkah v kotu – brez večerje (tudi kosil in zajtrkov, dokler se moja trma ni polegla – kar je včasih trajalo tudi po nekaj dni) spat in podobne metode so bile vsakdanjik. Na Carlotu je prakticirala bolj sofisticiran način nasilja – mentalno ofenzivo s principi gverilskega bojevanja. Nikoli ni vedel, kdaj ga bo doletelo. Verjetno je bil manj presenečen, ko mu je socialistična oblast ponudila odkup vsega premoženja po mizerni ceni, ker je z italijanskim poveljnikom igral šah medtem, ko je v norišnici na Studencu, kjer je bil direktor, skrival partizanske ranjence. Verjetno se je je že navadil in ni bil presenečen niti, ko je obležal na tleh zadet od infarkta, Izidora pa se je šminkala, si nadela ves nakit in se urejena odpravila do telefonske govorilnice, ki je bila oddaljena deset do petnajst minut hoda, poklicat rešilca. V hiši (v sosednjem stanovanju) so sicer imeli telefon, vendar je bil last priseljencev iz Bosne, ki jih je Izidora do obisti prezirala. Carlo je seveda med tem škripnil. Sam. Na tleh velike kuhinje z vzidanim štedilnikom na drva. Z ročajem iz medenine. In to, še preden sem mu znal povedati, da mi je in mi bo pomenil največ na svetu.
Igrala sva šah. Že od malega. In je zmagoval partijo za partijo. Celo Izidora je že sočustvovala z mojo zgubaško ihto, češ: »Pa pusti otroka božjega, da vsaj enkrat zmaga!« In me ni. In ni pomagala šahovnica, ki sem jo treščil ob tla, in ne figure, ki sem mu jih metal v glavo. »Šah je edina igra, kjer se ne more goljufati. Šah je edini šport, kjer se umetnost združi z matematiko. Kjer osebnost, odvisna od domišljije, lahko uveljavlja logične principe.« Ni rekel tega – jasno. Vendar mi je to govoril. In nato sem enkrat zmagal. In vedel sem, da sem to napravil sam. In lahko sem bil ponosen, ker mi ni bilo podarjeno. Glorija. Viktorija. Ostalo mi je tudi za pozneje – vse zmage, ki so mi bile podarjene, mi niso pomenile prav ničesar.
S časom sem sicer dojel, da Carlo ni bil posebno dober šahist, a je bil najlepši človek, ki sem jih poznal.
NAZAJ K ŠAHU
Na povezavi, ki se vam bo odprla se preprosto prijavite in dobite nadaljna navodila. Od začetka lahko igrate zastonj, ravno toliko, da se srečamo da šahovski plošči. Če vas bo zagrabilo, pa sploh super – se srečamo vsak dan.
Če igrate malo slabše, pa so tam tudi lekcije in podobne koristne zadeve.
