TEŽKO JE OSTATI JEZEN, ČE PA JE TOLIKO LEPOTE NA TEM SVETU

Še zmeraj se cmerim. Jebeno PVC umetniško delo. In plastićna vrečka, ki se vrti v vrtinčasti sapi vetra. “Am I realy so ordinary?” Ne, lepa si. In tudi če bi se trudila biti običajna, ti to ne bi uspelo.

Kako lahko o nas, običajnih ljudeh, nekdo napravi film, ki nas tako jebeno zadane? Saj mora vendar biti povprečen, da lahko razume vso povprečnost tega sveta. Nemogoče je,da bi nekdo od zunaj, ki ni povprečen (tako kot jaz) razumel prav vse, kar doživljam.

Sam Mendes. Ga poznate? Alan Ball. Njega? Saj je vseeno. Sigurno jih Pozna Marcel Štefančič jr. In tedva sta mi zakuhala vse skupaj. Thomas Fuller je nekoč dejal: “Stvari, ki jih ne razumemo so vredne občudovanja!” In kaj, če jih? Če jih prekleto dobro razumemo? So potem vredne prezira? Smešno, vendar odvor je: Da!

Če jih razumemo, potem pomeni, da je to del neke naše OBIČAJNE resničnosti. In ta - je preziranja vredna. Kot sem že povedal prej (da ne bo komentarske drame), pišem skozi svojo dušo. Ne postavljam aksiomov. Vse, kar gre skozi mojo tipkovnico je plod moje (običajne) glave. Za danes bom končal - debele solze mi kaplajo na tipkovnico in megla je že tako gosta, da komajda razločim črke, kaj šele misli, ki se kotalijo.

jutri bom trezen (napil sem se filma) in bom lažje nadaljeval - če ima nadaljevanje sploh smisel.

“How is Jane?” vpraša. In kako je Rosa? Zares?