SPOMLADANSKA UTRUJENOST

Država se do nas obnaša tako, kakor slaba žena iz tistih šal, ki so bile včasih v Pavlihovi pratiki. Tudi naš odnos z njo /državo/ se je začel podobno. Vznemirjenje ob osamosvajanju je bilo podobno tistemu, ko se na sveže zaljubiš in ni je bilo stvari, ki je v tistem času ne bi napravil zanjo. Seveda smo bili že prej poročeni z Jugoslavijo in nato smo se začeli na skrivaj dobivati s Slovenijo na sladkih randijih, kjer je bilo vse mogoče in vse nežno. Slovenija je bila v tistih časih razumevajoča do nas, imela je čas, da nas je poslušala in ko se je pražnje odela smo bili ponosni, da smo se lahko po promenadi sprehajali z njo pod roko. In po vsakem zmenku smo vedno težje odhajali domov, k Jugoslaviji, ki je stalno nekaj težila in godrnjala. Naši zmenki s Slovenijo so bili vedno bolj javni in predstavljali smo jo prijateljem naokrog kakor novo, svežo in mlado punco. Jugoslavija je seveda slej kot prej zvedela za naše randije in odreagirala tako, kot reagirajo ranjeno užaljene ljubosumne žene – z agresijo. In naša lepa in mlada Slovenija je naredila tisto, kar vzpodbode vsakega moškega: šla je in se borila za nas. S težo argumentov in odločnostjo se je uprla starejši in bolj izkušeni Jugoslaviji tako, da je pri vsem skupaj ostala še vedno privlačna in mična.

Nato pa se je začelo: ne pij, ne kadi, ne vozi prehitro, več kot pol denarja je mojega, ne laži, ne spogleduj se z drugimi, ne zabavaj se, bodi več doma, delaj, delaj in samo delaj, da mi boš dal še več denarja, ki ga bom zapravila za avijone, helikopterje, podkupnine, poslanske ugodnosti, za več delavcev v javni upravi, za mojo prijateljico Evropo… in se začne ista zgodba, kot je bila prej z bivšo ženo Jugoslavijo (nekateri pravijo, da je celo slabše). In so minili tisti časi, ko smo se zvečer zavili s Slovenijo pod zastavo in preživljali sladke urice do jutra. Slovenija se ureja samo še za čez dan in navzven – navznoter pa je postala zatohla in postana Jugoslovenija.

Nekateri so se sicer znajdli in so pobasali pri ločitvenemu procesu z Jugoslavijo – nekateri Slovenijo varajo s Kajmanskimi otoki, Ciprom in drugimi cipami – nekateri so se vdali v usodo, kakor konj iz Orwelove Živalske farme, ki pravi:«Še bolj bom delal,« - nekateri pa so šli enostavno v kurac.

In šele sedaj, ko smo s Slovenijo poročeni vidimo, da sosede v naselju, v katerega smo se priselili, naše žene ne marajo. Za Astrijo smo čefurji, za Italijo degenerirani morilci, za Hrvaško nenačelni bedniki, Mađarska pa nas jebe z dampingi. Vsi trdijo, da je naš vrt preblizu ograje, ali pa celo čez.

In kaj počne ta naša žena – koketira in nas vara z Ameriko in jo je tam malo sram, ker nas ima za podalpske kmete. In nam naloži še malo dajatev, da je tam lahko bleščeča in sveža in umita, ter nas s prezirom ošine, ko se vrne domov in nas najde na kavču, v razvlečenih trenirkah, kako s piksno pira v eni roki in z izpolnjenim lotto listkom v drugi bolščimo v ekran televizorja in gledamo, kje vse je žena danes bila, med oglasi za tunino in pralne praške.

In tudi pomlad ni več tisto, kar je bila včasih. Nič več tekanja po travnikih s Slovenijo z roko v roki in valjanja v sveži travi. Skrbi, dajatve in omejitve. Še edino, kar je ostalo od pomladi iz preteklosti je ta neznosna brezvoljnost, samomorilska depresija in pregovorna utrujenost.