Mogoče pa je vse veliko bolj preprosto

Tor 01.07.2003

Kam gredo vse misli, ki jih namislimo v enem življenju? Se potočki majhnih, drobnih mislic zlivajo v reke misli in jih nato odnaša v veliko Miselno morje? Ali zares odhajajo za vedno in se izgubijo v množini misli, ki so tehtne, modre in pomembne? In so pesmi, črtice in knjige le tolmunčki, v katerih se vrtinčijo do prve velike poplave tehtnih, modrih in pomembnih Misli?

Se še spominjate svoje prve modre misli? Imate kdaj občutek, da ste bili pametnejši, ko ste bili mlajši? Da je vaš potoček mislic poskakoval in si utiral pot čez polje in čez kamen in povsod, kjer se je dalo – in so vam grozili, da je že čas, da greste v korito mogočne reke Misli, ker je to edina prava pot? In ste se kdaj zavedeli z grozo, da je udobneje potovati v mislih, če si skrit v kopico drugih misli?

Kdo pravzaprav lahko in si upa povedati prav vse, kar misli? Na primer svojim staršem, svojim otrokom, svojemu šefu ali svojemu partnerju. Ste se že kdaj zadržali in prenašali smrad iz ust koga, ker se vam je zdelo netaktno opomniti ga na to? Ste kdaj pogoltnili krivico, ki je vpila do neba, in zadržali misel o storilcu te krivice?

Včasih sem povedal vse, kar sem si mislil. Brezobzirno naravnost in v sredino. Malo pozneje sem povedal vse, kar sem si mislil. Brezobzirno naravnost in v sredino, vendar sem dopuščal možnost, da se motim. In danes, ko sem se že tolikokrat zmotil, tehtam in premlevam misli, preden jih izrečem, in jih nato previdno in naokrog postavljam kot zidake, ki bodo nekoč v daljavi (mogoče) osnova za resnico. In se sprašujem: ali lažem? In si odgovarjam: niti ne – le naučili so me, da je več resnic in da je vsaka nekaj vredna. In pogrešam tisti čas, ko sem verjel, da imam prav.

Nekoč v davnih časih je za devetimi gorami in za devetimi vodami živel možakar, ki so mu zaradi njegove silne moči pravili Mogočnik. Vendarle on ni bil kar kakšen Mogočnik, on je bil Najmogočnejši Mogočnik. Kot za šalo je ruval stoletna drevesa in lučal najtežje skale v največje daljave. Glas o njegovi silni moči se je razširil prek vseh gora in prek vseh voda in prispel tudi na otok, kjer je živela deklica, ki je s svojo lepoto osupnila vse, ki so jo uzrli. Klicali so jo Najlepšadeklicanasvetu.

Ker je bil Mogočnik (resnici na ljubo) bolj kratke pameti in sramežljivega vedenja, je morala Najlepšadeklicanasvetu pač sama na pot, da si ogleda tega korenjaka. Prepotovala je sedem voda in sedem gora in se nazadnje postavila pred Mogočnika. Najmogočnejši Mogočnik je ob njeni lepoti obnemel in zardela ušesca so se mu mehko povesila.

Najlepšadeklicanasvetu pa pravi: »No, Mogočnik, pa pokaži, kaj znaš, in če mi bo všeč, te vzamem.« Mogočnik se je štorasto ustopil in izruval največjo smreko na svetu in si jo podržal nad glavo. Pa se zmrdne Najlepšadeklicanasvetu: »Pih, to pa res ni nič. To zna pa tudi Peter Klepec.« Takrat pa se razhudi naš Mogočnik in zaluča smreko silno, da je letela tri dni in tri noči in se zapičila v Lunino oko. »To pa je že nekaj,« ga pohvali Najlepšadeklicanasvetu. »Pa se vzemiva.« In sta se. Srečna in prešerna sta živela Najlepšadeklicanasvetu in Najmogočnejši Mogočnik vse leto in en dan, zaljubljena in glasna, da so se vaščani muzali ob njunih zvokih sladostrastja.

Pa se v nedeljo, po kosilu, odpravi Najlepšadeklicanasvetu na sprehod, medtem ko je Mogočnik rahlo dremal. Pot jo pelje po stezici med drevesi na jaso sredi gozda. In glej, korak ji mahoma zastane, saj zasliši pesem, lepo, kot je slišala še ni nikdar. Počasi se približa jasi in ugleda trop ovac in sredi njih Pastirčka, ki je ubiral pesem na piščal tako lepo, da so obnemele tudi ptice. In vsa gozdna živad, zveri in jelenjad, je prišla na jaso in zasanjano strmela vanj.

Medved je sedel ob ovcah in zajec se je stiskal k lisici. Tedaj pa se Najlepšadeklicanasvetu premakne in suha veja poči pod nogami. Pastirček se zdrzne in neha igrati, živali pa jo prestrašene ucvrejo v gozd. »Igraj, igraj, Pastirček! To je najlepša pesem, kar sem jo slišala v življenju,« je rekla Najlepšadeklicanasvetu in se mu ulegla v naročje. Pastirčka je obšla do zdaj neznana sila in je igral še lepše in še zanosneje kot prej.

Čas je letel in Mogočnik se je že prebudil. Pogrešil je Najlepšodekliconasvetu in se odpravil v gozd, da jo poišče. Tudi on je zaslišal pesem, tako lepo kot še nikdar, in mehak nasmeh mu je preletel ustne. Stopil je korak naprej, na jaso, in okamenel. Zagledal je Pastirčka z Najlepšodekliconasvetu v naročju in sovraštvo mu je šinilo po žilah do oči, da so zakrvavele. In je s togotnim krikom dvignil pest in z enim samim udarcem pobil Pastirčka. Mogočnik je zagrabil Najlepšodekliconasvetu za lase in jo odvlekel v svojo bajto.

Še sta živela skupaj Mogočnik in Najlepšadeklicanasvetu, a ljubezni ni bilo med njima. In so pravili planinci, da v tistih hribih odtisthalj zavija veter med gorami bolj in glasneje kot drugod. A je le Najlepšadeklicanasvetu vedela, da to ni veter, ampak obupni poskusi Mogočnika, da bi se naučil igrati na piščal.