DEMITIFIKACIJA IN DEMISTIFIKACIJA

Razkritje skrivnosti. Banalizacija. Posivitev. Tako pogosta potreba najširših množic. Pa tudi posameznikov. Salieri sindrom.

Miti so zgodbe o božanskih bitjih – zasnovani so kot resnični in sveti in so tesno povezani z religijo. Ko je enkrat takšna povezava prekinjena in nastopajoči v zgodbi niso več bogovi, temveč človeški junaki, heroji, velikani ali vile, to ni več mit ampak ljudska pripovedka ali pravljica. In če je glavni junak bog (ali bogovi), zgodba pa je trivialna, je rezultat religiozna legenda in ne mit.

Takšne vrste degradacijo največkrat srečamo v rumenem tisku in ljubezni. Pri ljubezni demitifikacija navadno ni načrtna in ne vsebuje tiste zlobe in kompleksov, kot je to običajno in postavljeno kot pravilo, v rumenem tisku. Ne. Pri ljubezni se to zgodi spontano in navadno nenaklepno, a žal neizogibno.

Vsaka ljubezen se začne kot mit. Vsaka prava ljubezen se začne kot velika zgodba o božanskem bitju, ki opravlja božanske naloge. Čudeži so na dnevnem redu in stavki kot: »Zdi se mi, da te poznam že celo življenje….«, postanejo že skoraj običajni. Vsaka prava ljubezen je povezana z božansko distanco, ko se mitično bitje vrača na Olimp, ki je smrtnikom nedostopen… Postopek demitifikacije se začne pri prvih skupnih sobivanjih – božansko bitje hodi na stranišče, rastejo mu dlake v nosu, božansko bitje včasih bolj ali manj nezavedno prdne, si ne obrije nog, hodi v smešnih copatih, božansko bitje meče gate in nogavice po kotih, se razburja pred semaforjem, smrči, pozablja pomembne obletnice, divje žurira z drugimi…

In če je ljubezen dovolj velika, je degradacija manjša: iz mita nastane pravljica in iz bivših božanstev so nastopajoči še vedno vsaj velikani ali vile z nekaj svojimi skrivnostmi, ki jih ohranjajo velikanske ali vilinske. In lahko trajajo. In se končajo lahko tudi s stavkom: »In tako sta srečno živela do konca svojih dni.« In je relativizacija te sreče nepomembna.

Demistifikacija v ljubezni pa je že postopek, ki vsebuje naklep in dobršno mero zlobe in je seveda postavljena kot prvo pravilo rumenega tiska. Tako velikani, kot vile potrebujejo vsaj nekaj skrivnosti, da lahko ohranjajo svojo formo degradiranih mitičnih bitji. Ko se z njih olušči še zadnja tančica misterije, obstanejo pred nami goli v svoji človeškosti. Equilizacija. Tu se velike ljubezni končajo, rumeni tisk pa šele začenja. Od tu dalje so žalitve – v ljubezni iz razočaranja, v rumenem tisku iz kompleksov in zlobe. In v obeh primerih je krivda na strani demitifikatorjev in demistifikatorjev.

»On (ali ona) sploh ni takšen (takšna) kot se dela (ali pravi da je)!« je še najbolj nedolžna zmota tako v ljubezni, kot v rumenem tisku. Vsakdo je prav takšen, kakršen pravi (ali se dela) da je. In če ima čas in prostor, bo takšen tudi ostal.

In stavek, ki sledi običajno pri koncu neke običajne ljubezni in pri začetku rumenega tiska je: »On (ali ona) sploh ni takšen (takšna) kot se dela (ali pravi da je), temveč je Takšen in Takšen.«, v slabšalnicah z veliko začetnico.

Ni zaključka. Na žalost se bo vse ponavljalo. V nedogled – ki je mnogo boljša in bolj optimistična beseda od neskončnosti. Nedogled je mera za nekaj, kar je izven naše zmožnosti dojemanja in da slutiti konec, neskončnost pa je obsodba večno na ponavljanje.