BUON ANNO

November 2, 2006

365 dni, 5 ur, 48 min in cca 46 sekund. Od ene točke do te iste, na krožnici. Kjerkoli na krožnici začnemo. In kadarkoli. In kljub temu tista novoletna odštevanja niso nesmiselna. Novo upanje. Nov začetek. Saj je vseeno kdaj. Nov začetek?

Kot prah, ki se nabira na pajčevinah časa, ki zdržijo, dokler veter ne potrga drobnih niti. Smo boljši po neštetih izkušnjah? Smo manj občutljivi po porazih? Je res konec nujno nov začetek?

Pozabljivost je darilo za tiste, ki si ne želijo spominjati in kazen za te, ki si imajo kaj. In ko se vrti v neskončnost krog in bliskajo spomini, kakor skozi okno vlaka stegujem roke, da bi ujel trenutke ki polzijo skoz prste, kakor veter in kot puščavski pesek, z nežnim vonjem nostalgije.

Kaj bo prineslo novo leto? Včasih sem napisal pismo in ga dal na okno. Želje v belem pisemskem papirju med zarošenim steklom in za njim pogled na zasneženo dvorišče. In progo. In malo dalje park. Oprezal sem za pismonošo, ki bo odnesel hrepenenja tja, kjer je tovarna sanj. Nekje blizu severnega tečaja baje. In vedno znova me je premagal spanec, da sem zamudil tega, ki mi je bil pomembnejši od mojih želja. Tega, ki bi dokazal, da je vse mogoče. In me ni presenetilo nekoč pozneje, ko so mi povedali, da ne obstaja. Baje. Čeprav sem še dolgo verjel, da je kljub temu mogoče vse. Prav vse. In sem se tudi obnašal nekaj let tako in prav neverjetno je, da se je zdelo vse tako blizu resnici.

Baje je treba formulirati svoje želje pravilno, ker jih izpolnjevalci obravnavajo dobesedno. Še majhen sem si zaželel, da bi se mama vrnila v Slovenijo. In sem bil prepričan, da je to dovolj natančno, da bova zopet skupaj. Želja se je izpolnila dosledno. Mama je prišla nazaj v Slovenijo – za pol leta – in sva se videla enkrat. 15 minut. Od takrat naprej sem se pripravil. Celo nosil sem s seboj nekakšne pogodbe s tisočerimi alinejami in podrobnimi razlagami osnovne misli za morebitna srečanja s palčki. Prav posebne, če bi ujel zlato ribico in zopet drugačne, če bi me obiskala dobra vila. Kmalu sem namreč vedel, da ne Dedek Mraz, ne Božiček in ne Miklavž v svojem potrošniškem materializmu ne izpolnjujejo želja, ki so razjedale mene. In me še zdaj. Ne spominjam se kdaj sem poslal zadnje pismo, prepričan pa sem, da mnogo po tem, ko sem nehal verjeti. In vendar nisem nehal upati.

Povprečno dvesto tisoč Slovencev napiše pismo, ki vsebuje vse kar si žele, vsak teden v kvadratke loto listkov. In je vsak teden v nedeljo praznik vse do trenutka, ko objavijo rezultate. In kot, da se ni nič zgodilo, v ponedeljek zopet verjamejo v nedeljo, ki bo prinesla vse. Približno 52 jih je. Nedelj. In ravno toliko sred. In enako upanj za večino.

Še vedno ne vedo, zakaj so izumrli dinozavri. Vedo le, da je bilo to nekje pred štiriinšestdeset ali šestinšestdeset milionov let. Obstajajo sicer teorije, a se jih ne da dokazati, zato nimajo znanstvene veljave. Vedo za nekaj prejšnjih katastrof, ki so prav tako povzročile množična izumrtja. Najbolj se uveljavlja takoimenovana »impact theory« – da se je pač velikanski asteroid zaletel v Zemljo. In verjetno bi si tudi takrat, če bi zrl v zvezdnato nebo na katerem bi se pokazal ta utrinek, kaj zaželel.

Mogoče to, da ne bi bil tukaj zaman.

  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “BUON ANNO”

  1. GRiSON dne November 2, 2006 ob 09:52

    Dan kot vsak navaden dan.

  2. Vinci Arhivi » OK - JOVO NA NOVO dne Januar 3, 2007 ob 14:40

    [...] Sicer sem že lansko leto napisal tole in ni se spremenilo. Ko začneš citirati samega sebe, pomeni, da si se že izpel v ponavljanju. “In kakor že rečeno…”, “Nekoč sem že zapisal…” [...]

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !