DINOZAVRI V MEHKI MIVKI

Junij 8, 2002

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 08.06.2002

Četrtek, 30. maja

Ali se lahko dan začne slabše? Črna mačka je prav čakala, da se prikažem izza vogala, in nato ni planila ali se na kakšen drugačen, neustavljiv način vrgla čez mojo pot. Ne! Počasi se je pretegnila, me pogledala naravnost v oči in nato na videz nedolžno odmrnjavkala čez ulico. Ni pomagalo niti, da sem krilil z rokami in jo poizkusil od-šššc-ati na razne možne načine. Kot jebeni Behemont iz Mojstra in Margarete – mehko preteči usodni koraki in strmeč pogled. Vsak drug dan bi se obrnil in odšel daleč naokrog ali pa vsaj počakal, da kdo drug zakorači v čaroris pred menoj. Danes pa ne. Preveč se mi mudi. Trikrat pljunem čez levo ramo, ji pokažem kazalec in mezinec ter se potopim v usodo, ki mi jo je prekleti mačkon namenil.

Sestanek pri Snežni Kraljici. Previdno ogledujem naokrog, od kod bo priletelo. Razdelimo si svoje scenaristične prispevke in nekaj trenutkov mine v tihem branju. Scenarist uspe z dvema idejama, Literarni Propagandist tekstov sploh ne prinese, v ožji izbor pa pride navihan e-mail Močno Zopet Samske Ženske. Na začetku sedim na kavču – rahlo oddaljen, ker me je strah, da bomo kot zadnjič tavali v carpenterjevski megli in da ne bo zabavno. In da ne bo filmično. Pa je. Prisedem k sejni mizi in iskrice se krešejo. V manj kot v pol ure imamo tri zgodbe spiljene, zbrušene in obtesane. Na sestanku sta tudi Vila iz Morosta in Designer, ki s pripombicami uspeta zapakirati celo reč. Spet bo nekaj sladko zabavnega. Mačkon torej ni imel v mislih tegale dogodka.

Sestanek pri Velikem Ljubljenemu Vodji. To je torej to. In prav danes zjutraj sem oddal tekst, ki je prijazen. Po današnjem sestanku bi popravil par stvari, še raje pa bi popravil vsebino sestanka. Zelo sem slabe volje.

Odpeljem se domov in iz arhivske mape »ad acta« potegnem kolo. Zaprašeno in umazano je, z blatom iz nekega drugega tisočletja. Zračnice, kot uporabljen kondom, zaspano mlahedrajo. Najprej jih napumpam, da bi videl smisel čiščenja kolesa, in ker kar držijo sapo, si izmislim dodaten razlog, zakaj ga bom očistil pozneje. In ga seveda ne. Niti mnogo pozneje.

Kosim z Mojo Malo Fotokopijo in Dajdojkico. Moja Mala Fotokopija je oblečena v belo in je zelo lepa. Preveč lepa. Čeprav se imam za odprtega in dojemljivega očeta, moram priznati, da me njena lepota dela ljubosumnega. In njen talent. In njene možnosti. In neskončne možnosti. Ker pa je Moja Mala Fotokopija zares moja fotokopija, jih zna seveda tudi zasrati. In bo minilo tisoč let, ko se bo udarila po čelu in zagodrnjala: »Oooooooooooo jebemti….«. Še dobro, da sta tu Vila iz Morosta in Designer, ki ji kvalitetno količita to smučarsko progo skozi življenje. In ju imam rad tudi zaradi tega, ker bi šla Moja Mala Fotokopija najraje kar »šus« naravnost do cilja, ki je v tem trenutku še zelo daleč. Vsekakor predaleč za njo, ki bi rada vse zdaj in takoj in pri tej priči.

Trava je močno pognala. In še prejšnji teden gola, puščavska ravnina je mehko zelena. Kalypso ni na spregled. Sprehodim se po sosedovih travnikih, a jo iščem zaman. Do hleva, kjer je verjetno parkirana, je predaleč.

Petek, 31. maja

Danes je športni dan. Zbor s kolesi je zgodaj zjutraj na ulici za železniško postajo. Zelo neprijazna borka mestnega redarstva nam teži, ker nalagamo kolesa v kombi, ki je ustavljen na nedovoljenem mestu. Neverjetno neokusna uniforma, butast klobuček grde barve in verjetno tudi frustracije, ker mora opravljati tako neumen poklic, so jo napravile tako tečno, da seveda popustimo in se premaknemo. In se premaknemo kmalu še iz mesta in sem že boljše volje, ko smo čez urico na Krasu. Idilična hišica na robu vasice. Letni dvorec Snežne Kraljice, ki je danes gostiteljica. Pokrajina je božanska. Tudi pod pokrovom je zanimiva. Santonijsko-campanijski Tomajski apnenec se pojavlja v tanjših ali debelejših vložkih in paketih znotraj skladnatega apnenca Lipiške formacije. V njem so našli nebroj fosilnih ostankov rib. Med njimi je najbolj zanimiv približno 30 cm dolg primerek skata iz rodu Rhinobatos, ki doslej iz krednih plasti nekdanje Dinarske karbonatne platforme ni bil znan.

Za zajtrk je poskrbel Ural Ban. Dimljena gosja jetrca z mehko umešanim jajčkom. Kuhana jelenja klobasa. Variacije sadja in sveže pečeni croasoni. Po družabnem klepetu razpakiramo kolesa in neučakano krožimo po drevoredu pred cerkvijo. Kolesa so različno pisana. Od oldtimerja, ki ga vozi Fotograf z zajlo od zavore v rokah, do Designerjevega Mercedesa. In seveda mojega, za katerega Designer pravi, da se v Avstriji lahko kupi poseben sprej, s katerim poškropiš kolo, ki je potem videti, kot da je prestalo najhujše downhillske preizkušnje. Pisana druščina se kmalu zapodi po valoviti pokrajini, kjer je bilo nekoč morje. Naša vnema s kilometrino pojema. Zaradi sedeža, ki mi zbuja tisti neprijetni, hemoroidni občutek, so zoprni tudi klanci navzdol. In verjetno prav zaradi tega, da bi bilo trpljenja kar se da hitro konec, se pridružim Lobbyju in Primzisu Moroškem, ki se radikalno odlepita od skupine. Do Štanjela pridemo pol ure pred ostalimi, prav te pol urice pa nam vrne človeško dostojanstvo, ki smo ga izgubili nekje med hlastanjem za zrakom in prepotenimi majicami. Vsi razen Vile z Morosta smo videti scuzani. Ona pa je videti z neko nadnaravno lepoto obsijana, ko nas povabi na sladoled in kavo. Fabianijevi vrtovi so v podobno povoženem stanju kot mi. V temni vodi pod zeleno skorjo na dnu ribnika definitivno nekaj živi, pa to niso ribe. Razočaranje nad zanemarjenim Pharos programom in bližajoča se ura kosila nas spravita nazaj na kolesa. Nekaj jih obupa. Počakali bodo kombi, da ji pelje nazaj. Kljub bolečinam v danki sem trmast in brez postanka prekolesarim pot nazaj in sem tam drugi, takoj za Lobbyjem, ki ne vem, od kod jemlje energijo.

Najboljše sidro je teran. In se dodobra zasidramo po kosilu, ko opazujemo Snežno Kraljico, kako kosi travo. Neverjetno luštkana je danes, ko je cashual v črnem s športno čepico na glavi. In imava besedni dvoboj (res ne vem zakaj) s Plonkopisko. Mogoče ker na teran nisem hotel piti šampanjca. In so tu še Scenarist s Potomko, palčici Aparatek (v oprijetih hlačkah) in Iskrica, Prijazna Egsotika, ki pleše ciganske plese z Mojo Životno Pričo, Sodelavska Zakonca in Kolesar, ki ga je malo zmanjkalo in je zaspal, Študent, ki vozi kombi, Južnoameriški Bradač, ki ne sme zamuditi fuzbala, pozneje pa prideta še Literarni Propagandist in Konkurenca. Konkurenca je izjemno talentiran, pa še dobro zgleda. Posvetiva se hvaljenju en drugega in prizanašanju en drugemu v smislu: »Saj razumeš, ali ne?«. Ujamem škorpjona in Potomka ga prenaša v prazni steklenički soka. Večina zvečer še ne bi dvignila sidra, zato jih odpeljem do Kovača.

KOVAČ

Je črn v obraz in v roke. In pod nohti. In pije črno vino in kadi zelene cigarete. Petkrat je bil okrog sveta in on z gotovostjo ve, da je zemlja okrogla. Mornar in nemirna duša. In ima srce večje od sveta, ki ga je obplul. In dela hišo »po starem«. In so mu ravnokar barvali kočijo, ki jo je sestavil in skoval. In ima ženo, ki je videti najstnica, in ima najstnico, ki je navihana, in še eno majčkeno, z največjimi očmi na svetu.

In postane majhna vas nemirno morje, ker je sidro globlje in globlje. In nas nosi po vesolju, ker se oprijemamo tankih koščkov kraškega pršuta, ki ga sestavljamo v jadra. Ne spomnem se, kako sem prišel domov.

Sobota, 1. junija

Najteže je delati po takšnem dnevu, zjutraj v soboto. Majhen nesporazum s Kresničko, ki pa mi da vseeno toliko časa, da prepričam glavo, naj za trenutek počaka tukaj z mano in ostalim telesom. Povsod je fuzbal. Kamorkoli se obrneš. In vse je videti enako: najprej eni tečejo v eno smer in nato drugi tečejo v drugo smer. Vmes so reklame, nato pa pridejo oblečeni v drugačne barve in piše, da so iz druge države, in nato spet najprej eni tečejo v eno smer in nato drugi tečejo v drugo smer. Kaj je v tem tako zanimivega, mi še ni uspelo dognati. S Kresničko iz nekega že prej posnetega filmčka narediva pet kratkih epizodic. Niti ne vzame toliko časa in je še kar zabavno. Z narejenim grem v sinhro, kjer že čaka Romix.

ROMIX

Eden najbolj zabavnih sodelavcev kar jih je (če nima slabega dneva). Skupaj sva posnela že tri tavelike filme, nekaj tamalih, goro reklam in ga je vedno dobro imeti v ekipi. V resnici in v duši je glasbenik, a dela dobro tudi druge stvari. Poročen je s Pesnico, ki me je nekoč ugriznila v čelo, ker sem recitiral njeno mladostno poezijo. Odkar ga poznam je isto star (oziroma mlad, ker se ne da ugotoviti). In isto spreten. Včasih se ni treba pogovarjati, da naredi tisto, kar mislim in od zadnjega mojega izbruha prihaja točno na termine.

Zašumiva kratke filmčke in medtem se zunaj naredi prekrasen dan. Dojdojka me pelje na kosilo v Trnovo, kjer je bila prej ribja restavracija, sedaj pa sta jo prevzela Zajec in Zajklja, ki imata osem otrok (»Mogoče ker se tako piševa,« pravi hudomušni Zajec) in vse počneta iz ljubezni. In Zajklja perfektno kuha.

Zvečer se oglasi na kavi Bivša Gospa P. Pritoži se nad imenom v sobotni prilogi, se sicer strinja z menoj, da je vseeno boljše kot Lopata ali pa Bogomoljka, predlaga pa, da bi bila mogoče lahko Najboljša Soseda.

BIVŠA GOSPA P.

Pišočemu je znana že iz njene rosne mladosti, ker je bila soseda bivšemu filmskemu studiu, kjer smo se veliko pogovarjali o filmih in o krivicah. In o ministrih. Ki so se menjali, pa se to skoraj ni opazilo. In sta bila soseda skupaj z Gospodom P. In sta razpadla, jaz pa sem se preselil. In je zopet soseda s problematičnim otroštvom in čudnim očetom. Z organizacijsko mrzlico in kritiziranjem okolice. S smehom na »mute« (brez vsakega zvoka) in z dolgimi rokami in nogami. In ortopedskimi čevlji, da ne bi bila prevelika za morebitne ženitne ponudnike. In s stoječimi bradavičkami.

Nedelja, 2. junija

Didko gre k Družinici po Tanitojzlo, ki je devetletni sladkorček. V viseči mreži poiskušam pisati, pa mi ne gre. Nekam tečen sem danes in nič mi ni prav. Čeprav je nebo brez oblačka, je vseeno čuden pritisk. Poizkušamo odvozljati zapletena pravila igrice Gospodar prstanov in obupamo. Verjetno otroci množično delajo samomore, ko se poizkušajo z njo igrati. Čeprav mi navadno logika ne dela preglavic, je prekleta igrica s pomožnimi tablami, figuricami in kartami prekomplicirana zame. Tudi moj beli zlati odnašalec Kolja je tečen. Valja se po blatu in raznaša skale po sveže posejani trati. Spustimo se v dolino k Ribogojcu. Posebnost Ribogojca je, da je poleg ribogojnice napravil srednje velik ribnik, kjer boš lahko najel ribiško palico, ujel svojo lastno ribo, ki ti jo bodo pozneje z veseljem spanirali s koruzno moko. Čisto slučajno naletimo tam na Škrata z druščino in danes začuda ni depresiven. Postanem pa depresiven jaz, ko zvem, da je prekleta črna mačka naredila še več škode, kot sem mislil v četrtek. Celo pot do doma škripam z zobmi. In še cel večer. In baje tudi v spanju.

Ponedeljek, 3. junija

Najprej odnesem filmčke na Agencijo, kjer jih s Snežno Kraljico pogledava. Malo sicer gledam v tla, ker je že vse slišala, kako se je petkova zabava končala. Pokliče Zelo Pomembnega Gospoda, ki si tudi ogleda prineseno. Zelo Pomemben Gospod ve vse in še več o marketinški strategiji zelo pomembne firme. Zadržan, a kljub temu navihan z iskrivimi očmi. Ne poznam ga dobro, a je videti šarmanten zapeljivec. V neki brošuri sem ob odlični fotografiji Zelo Pomembnega Gospoda prebral, da se ukvarja z borilnimi veščinami.

In nato mučni sestanek na drugem koncu mesta. Zopet je pozabil, da so ljudje tisti, ki delajo, in da so stroji samo ljudem v pomoč. In da ljudje nimajo »off« gumba. In da imajo glave zato, da v njih nosijo svoje lastne misli. In da ljudje delajo bolje, če so te misli prijetne. Pravi, da bo uredil. In da ni problema. Malo mu verjamem in neham škripati z zobmi.

Preberem Pariški dnevnik Usodne Ženske. O kanibalizmu. O preizkušanju ljudi in o njihovih okusih. Preprosto genialna je. Pove mi, da je tekst pisala na kolenih v pariškem lokalu in da je kar vrel iz nje. Kot vse in kot življenje. In mi da misliti. Koliko ljudi sem že požrl Jaz? Koliko sem jih le poizkusil, za trenutek povaljal po ustih in nato izpljunil, kot to počnejo preizkuševalci vin, iščoč novega okusa? In katere kose sem različnim ljudem nezamenljivo odgriznil in se te rane niso zacelile vse do danes. In koliko je požrtega že Mene? Kakor dinozavri v mehki mivki puščamo sledove za seboj, ki bodo trajali manj in bodo izginjali v pozabo. In pritiskamo črke na papir, kot spomenike nečemu, kar nam je pomembno in nočemo, da gre. In je naše življenje le spomin – najprej naš na sebe in ko nas ni več, spomin tistih, ki jim je pomembno spominjati se nas. In enkrat bo to sonce ugasnilo. In naše misli bodo vtisnjene v mivko zgodovine počasi izgubljale svoj smisel.

Torek, 4. junija

Nove zgodbe in novi smisli. Amelie. Najlepši film, ki sem ga videl v zadnjem času. Sestanek. Škrat, Lobby in Prekmurski Arhitekt. Hočem scenografijo in barve kot v tem filmu, zato imamo študijski ogled. Že dolgo iščem pomočnika in zato Lobby pokliče še Asistentko. Na intervjuju pove, da uči staro grščino in to je velik plus. In pove, da ima rada fuzbal – verjetno že poznate mojo reakcijo. Skupaj si pogledamo film in malo hlipamo in se veliko smejemo. Z nami sta tudi Dojkica in Šla Je Rodit S Kolesom.

ŠLA JE RODIT S KOLESOM

Je sicer finančnica – neke vrste poslovni sekretar, a je veliko več od tega. Neverjeten estetski čut in življenjska zgodbica, da te kap. Lepo oblikuje besede in darila. In je nepogrešljiva. In se vedno (kadar ne renči) tako lepo prijazno smeje. In je šla rodit s kolesom, ko je bila petnajst let stara.

Škrat je prinesel špinačni zavitek, tako da smo vsi dobre volje, čeprav sem malo pred tem zvedel še za eno svinjarijo in sem se drl v telefon in sem imel že res vsega zadosti. Pozneje je poklical Srečko. On diši še po telefonu.

SREČKO

Spoznal sem ga pred šestnajstimi leti, ko sem igral glavno vlogo v nekem celovečercu. Bil je star 17 let in je imel vranje črne lase, spete v čop, ki so mu segali do pasu. Vedno je bil urejen in je eden tistih ljudi, ki te s svojo čistostjo in urejenostjo že frustrirajo. Zadnje čase ima serijo oblek, kjer se srajca, kravata in suknjič med seboj ujemajo in dopolnjujejo. Najlepši moški, kar jih poznam – polne, čutne ustnice in kot tolmun globoke, temne oči. Oprostili so ga služenja vojaškega roka zato, ker je na naboru vprašal, če je res, da se v vojski vstaja ob petih. Po pritrdilnem odgovoru je zastokal, da bo on moral potem vstajati ob štirih, da si bo nadel make-up. Njegov smeh je nalezljiv, podkupiš pa ga lahko s tortico ali kakšno drugo sladkarijo. Nikoli se ne more pomešati med množico, ker vedno izstopa. Tudi če bi bil oblečen drugače.

Sreda, 5. junija

Problemi s storyboardisti. Naš običajni je odpovedal in v veliki naglici smo iskali novega. Ta bi moral danes oddati izdelek, a ga ne najdemo, ker ima mobitel v okvari. Velika panika je. Večer se na hitro približa in se nato raztegne. Pozabim, da moram prezgodaj vstati, da dokončam tale dnevnik, ki je postal odgovornost. Ne samo odgovornost zaradi rokov, ampak predvsem zaradi majhnih, nevidnih dotikov, ki jih s svojim virtualnim prstkom pušča na dušah in srčkih. Najraje bi vsem povedal, kako jih imam rad in da bi bilo brez njih življenje pusto, pa se mi zdi, da to ne paše k moji javni podobi. Rad bi se opravičil vsem, ki sem jih prizadel, ker so me tudi oni pomagali graditi. Celo Oklofutanemu sem hvaležen za desetletje, v katerem sem se moral bolj truditi, saj sem spoznaval borca v sebi, in sem moral vedeti in znati več od drugih. Rad bi, da bi ta dnevnik v mojem imenu objel vse – omenjene in neomenjene in da bi jih zazibal s tisto materinsko nežnostjo. Počasi, se mi zdi, iz zoprnega trmoglaveža kljub vsemu rastem. Upam.

  • Share/Bookmark

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !