ODHAJANJA

Junij 6, 2002

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 15.06.2002

Četrtek, 6. junij

Jebiga! Četrtki, petki in šestki z vrtoglavo naglico izginjajo v reciklažo. Ali pa tudi ne – kot nepovratna embalaža, katere usoda je pač takšna, da je ceneje napraviti novo kot usposobiti staro. In adrenalin spomina je le v uporabnosti. Neuporabne zavržemo, tiste, s posebnim pečatom pa nato prodajamo naokrog in sebi, vsakič v drugi embalaži. In vsakič robovi škatel za selitev izgubljajo tisto ostrino, ki nam je rezala kožo na iščočih prstih. In iz škatel sem izbrskal fotografijo. Mene v pravi luči. Fotografija je stara in napol zbledela, vendar jasno kaže podobo, ki je moja bit: Dvoglavi Srednjeveški Zmaj. Zmaj na sliki je gromozanski in ima dve glavi – ena je pristna, zmajevsko zlobna, prekrita s trdimi luskinami, ki je ne predre z lahkoto vitezova ost. In bruha ogenj in strupene strele in žalitve. In se dviguje višje in visoko nad s pogledom, ki seje prezir in bolečino. In njene solze so soliter, ki ubijajo vse na tleh, kamor padejo. Druga glava je Harlekin: z bledim obrazom in narisanim nasmehom. In solzo prav tako umetno. In govori sladkosti in duhovitosti. Igra – tako ljubezen kakor tudi bolečino. In besedilo znane Leoncavallove arije iz opere Pagliaci: »Smej se glumač!« je njen standardni repertoar. In se šali iz sebe iz drugih, da bi skrila mehko drobovje, ki brbota pod mogočnim oklepom želve velikanke. In iz oklepa štrlijo tace, z dolgimi zavitimi kremplji, ki delajo okončine nespretne in nevarne. Najhujši pa je rep: za tri dolžine trupa dolga štrlina s špičastjo ostjo na koncu, ki se nekontrolirano kačje zvija in nemalokrat podre naključno vse, kar je ubogi živali uspelo zgraditi. Rep, zaznamovan s spominom in njegovimi brazgotinami in z ostanki ruševin, ki se lepijo na sluzasto površje. In je ta zmaj iz drugega obdobja in izumira; na srečo nekaterih in verjetno sebe.

Ni naključji ali pa smo pač takšni, da z drobnimi poseg urejamo prav vse, ker nas red pomirja in opravičuje smisel našega obstoja. Tako sem iz začetnic dnevnika napisal ZMAJ. In tako sem začel dnevnik z: Zajebal sem … in ga končal z Jebiga.

Poslavljam se. In obred poslavljanja mi je in bo za vedno mučen. Nemalokrat je šlo slovo predaleč in za zmeraj. Mogoče sem prav zato raje odhajal nemo in brez besed in brez pogledov. In brez obljub. Odhajal sem prezgodaj, včasih le za to, da se mi ne bi bilo treba poslavljati. In sem iz odhajanja napravil umetnost. Na različne načine nepričakovano. Z različnimi cilji in iz različnih vzrokov. In se v vrtoglavem krogu odhajanja spet znova in znova našel na isti točki, ki je bila odhod. Okrogel svet ti pač ne pušča dosti domišljije. Za trideseti rojstni dan sem si napisal pesem: Oktober. Znova. Znova in znova. In morda je prav zato, ker je to edini mesec, ki se mi ponavlja, prav, da v njem sklenem krog – ali pa ga presekam in izpijem vse, kar Vinotok prinaša.

In sem odhajal počasi oktobra in novembra, pa tudi januarja in marca. In štirinajstega februarja. Na različne načine in od različnih ljudi. Predvsem od sebe takšnega, kakršnega se nisem maral.

Ona je odšla avgusta. Star sem bil štiri leta in nisem razumel poljuba, ki ga je pustila skupaj z igračkami na robu moje postelje. Puška na preklop s plutovinastim zamaškom ter figurice živali iz kartona, ki si jih postavil na lesen podstavek. In jih nato streljal – s puško s plutovinastim zamaškom – in z gnevom požirajočih solza, ker je ne bo več. In je šla zaradi filma tja, kjer jih delajo. In je tam ostala. Mati.

Prvič sem odšel sam, ko mi je bilo šest let. 1969. Julij. Kmalu potem, ko je Neil Armstrong prvič pokazal, da se da oditi še kam, razen na neko drugo točko na Zemlji. Carlo je še dolgo hranil poslovilno pismo, ki sem ga zapustil za seboj: »Grem v Ameriko in bom postal astronavt ali pa John Wayne!« S seboj sem vzel pingo in sendvič s posebno salamo. Iskala me je civilna zaščita in Vseved in Carlo, Izidora pa je vila roke, češ, kakšno sramoto nam dela prekleti pankrt. Našli so me zjutraj. Premraženega. Z obgrizenim sendvičem s posebno salamo in popitim pingom v duplini votlega kostanja, ki še danes stoji ob kapeli graščine barona Kodelija, v parku poleg kopališča. Pravzaprav je bil odhod nejasen: v resnici sem si želel, da bi ona prišla pome in me s seboj odpeljala tja, kjer ljudje lahko postanejo astronavti.

In nato sem odhajal še večkrat in še pogosteje. In so me našli v zapuščenih hišah in v zakloniščih in v Piranu. Odhodi so bili različni, vrnitve pa dolgočasno enake: lesen iztepač – včasih pa za popestritev, usnjen pas. In spet body art.

Malo preden je umrl Carlo, je prišla. Prvič po desetih letih. Z mojo majhno sestro. Videla sva se enkrat, kratko, morda le za pet minut. Prinesla mi je leviske, ki mi jih je Izidora še dolgo potem likala na rob. In je spet šla. In kmalu za njo Carlo. In sem za nekaj časa odšel tudi jaz. Vase.

Gospod psihiater je bil družinski prijatelj in k njemu so me pripeljali zaradi izbruhov agresije. Največkrat nad samim seboj. Nekaj časa zaprt v mehki kletki sem jim s težavo dopovedoval, da sem le tako zelo strahotno žalosten, ko so me umivali s cevjo, ker sem bil spodaj nag. In je bila voda vsakič bolj mrzla, moj lastni smrad neznosnejši. Takrat sem razumel, da okolica ne mara žalosti posameznika. In sem pogoltnil grozovito suh knedelj svojega spomina globoko v želodec. In sva se šalila z zdravnikom, ki sem ga preziral, češ: »No vidiš! Saj si bister fant. Saj ni težko.« In smo izpolnjevali teste in obkrožali številke, črke in simbole, ki so potrdili, da je z menoj vse v redu. In sem lahko odšel. Kmalu za vedno od Vseveda.

!978. Letos bom dopolnil osemnajst. Kako so se ti dnevi vlekli in ga nisem dočakal, oktobra, ampak sem že prej odšel. In spet v Ameriko.

Malo pred tem so bili odhodi druge vrste. Ko smo živeli nad Kinoteko. Na pol stopnišča je bil vhod v svet, ki me je začaral prav tako, ko že njo pred mano. Vsako popoldne po šoli sem se skrival tja, kjer je brnel projektor glasneje od mojih misli. In sem se počutil doma. In sem zasledoval slike in jo iskal tam na platnu. Mora biti nekje – zato je odšla. In sem požiral zgodbe in dogodke, ljubezni in prevare, ponosne in poražene junake. In sem verjel tudi, da je imel Spartak v laseh briljantino. In je bil naenkrat moj ta svet, v katerega sem lahko odhajal brez bojazni, da bom spet tepen. A sem bil vseeno. Od filmov samih, ki so me z nevidnim bičem švistali po ledjih domišljije.

Četrtek torej. Koliko četrtkov že. Danes je 14.110. dan mojega življenja, torej je to že dvatisočpetnajsti četrtek. Prepričan sem, da jih je bilo vsaj tisoč petsto petnajst popolnoma brezveze in zaman. Eden gor ali dol. Ker je bila krača v gostilni pod Šmarno Goro prevelika, sta nama jo pomagala pospraviti Lobby in Šla Je Rodit S Kolesom.

Zvečer ima Usodna Ženska predstavitev knjige. Naslov je preroški. Ime boginje, ki je Odiseja zibala v ugodju in pozabi, da so odhodi tisti, ki ustvarjajo spomine. In legende. Prvič v živo spoznam Urednika. In se zaljubim v šarm in karizmo, ki jo izžareva z belo brado modreca iz starogrškega svetišča. Predstavim še Dajdojko in mi je grozovito nerodno. Spet ne vem, kaj bi z rokami in besedami in s tem ogromnim trupom. Naslonim se na steber, da bi si lahko kril hrbet, in strmim. V gnečo klepetalcev, ki čakajo na šolski zvonec, in tovarišico, ki bi jih presedla. V Harmonikaša z mehom in cigareto v ustih v nekem svojem svetu glasbe, ki se je skoraj ne sliši zaradi barbarov. Te pošasti, ki se pridejo pokazat in pozabit, da so tu zaradi nekoga drugega. Opravljivec naju zasliši in prav loviti moram besede Usodne Ženske, ki se lepijo na dim in sapo tistih drugih, ki nimajo ničesar povedati, a kljub temu govorijo. Usodna Ženska mi napiše posvetilo v knjigo: »Ti veš!« in se kmalu poberem od tod.

Petek, 7. junij

Drugi dan poslavljanja. Moji odhodi so podobni plevelu. Ko ga zatolčeš nekje, se pojavi na drugem koncu. In so mi rekli: »Zakaj ne pišeš? Tudi to ti gre dobro od rok.« Nekaj časa sem slikal. Po naključju je bil začetek ta, ki je pripeljal do konca. Kanada. Toronto. Mati je že razočarana nad filmom, nad moškimi, nad sistemom, nad religijo, nad Johnom Lennonnom, nad odhajanjem, nad rojevanjem, nad ljubeznijo, nad potrpežljivostjo in nad razsodnostjo. Živi s slikarjem, tremi otroki in neizživetostjo. Riše portrete in Elvisa Prisleyja. Za obstanek z možem aranžirata izložbe in jaz sem tam, kamor sem hrepenel večino časa do tedaj. In ni videti dom. In je ona razdražljiva in počasi misli in razvija teorije o preteklih življenjih in kaj je v njih bila. Simptom nekoga, ki se ne sprijazni z dejstvom, da ne bo nikoli nič od tega, kar je hotel (in kar mogoče zdaj poznam in razumem mnogo bolje). Je pa tam velik in prostran slikarski atelje. Ogromna platna in akrilne barve. Kmalu je akril na platnih in sem tam jaz, ki slikam avtoportrete z različnimi obrazi. In željami. In upanji. Po naključju postavim svojo sliko v izložbo, kjer jo opazijo. In jo hočejo in jo kupijo. In še več njih. In imam razstavo. In je to konec, ker je Mati ljubosumna. Ravno sem dopolnil osemnajst, ko sem na cesti. Kanadski cesti. Prodam še eno sliko, spraskam za gram kokaina in letalsko vozovnico. In se vrnem. Domov? Zdaj je vprašanj vse več in odgovorov vse manj. Le eden se izpostavlja in preriva med preostalimi, dviguje roko kot v osnovni šoli: »Tršica, tršica: jaz vem?« In vem, da doma ni, vsaj zame, več nikjer. In si olajšam nadaljnje odhode. Quo Vadis? »Domov!« je moj odgovor vedno, ko hočem zabrisati vse sledi.

Junaki dnevnika se prepletajo v ponavljanje. Ne verjamem, da koga še zanima, na katerem sestanku sem bil danes in kaj bo jutrišnja strategija. Ne glede na to, kako so oni zanimivi in me znova in znova zalivajo čustvene rdečice, ko jih srečam, je dramaturgija ponavljajoča. Linearna. In poleg čustvovanja, ki tudi mene samega preseneča in me najde nepripravljenega, si dnevi sledijo v nekem hipnotičnem ritmu. Boli me kurac, kdo ima prav: Sračko ali Zdrahovič. Vseeno mi je, če si omenjata mame v slačilnici ali pa po televiziji in ne ljubi se mi o tem pogovarjati ali sploh razmišljati. In mi je načelno zoprno imeti prav, da je to šport primitivcev, ki težko sestavljajo besede.

Sobota, 8. junij

Tretji dan poslavljanja. Marquez. Sto let samote. Zgodba o ljudeh, ki so se odpravili na konec sveta in se ustavili na pol poti. In nato je konec sveta prišel nad njih z razočaranjem in vojnami in prašičjimi repi. Moja zgodba. Tudi jaz sem se odpravil na konec sveta in se ustavil na pol poti in sem svinja in sem že sto let sam. Vsemogoče sem počel zato, da bi nahranil svojo samoto: delal sem v banki kot kurir, na bencinski pumpi, v skladišču gradbenega materiala, iz Goye sem tihotapil preproge, obiral jesensko sadje v Grčiji, igral v različnih ansamblih, poziral gol na likovni akademiji, pisal kratke zgodbice in glasbene kritike, kradel solato, paradižnike in krompir z vrta za fakulteto za arhitekturo, a samota je bila nenasitna. Hotel sem se učiti in vse znati, pa je neodvisnost zahtevala od mene večino časa. Naporni dnevi študija in celodnevnih predavanj v sobitju z nočnim priložnostnim delom. In sem se smilil sam sebi, da nimam enakih možnosti in da moram za vsako stvar vložiti več truda. Prekletstvo Vsevedove prerokbe.

Sobota je minila nevznemirljivo. Blagodejna opojnost dolgočasja. Zeleni pašniki in neznosna lahkost nakupovanja v supermarketu. Viseča mreža in literatura. Obisk pri Vsevedu, kjer je bilo napeto zaradi pritiska v zraku. Zvečer ugodje finskega izuma in nato tema pravega počitka.

Nedelja, 9. junij

Četrti dan poslavljanja. Človeštvo je stoletja potrebovalo, da je razumelo, da ničesar ne razume. Pa ravno navadili so se, da vedo vse in da vse piše v eni sami knjigi. Človeštvo je kot pubertetnik, ki prebere Hermana Hesseja in misli, da vse ve in da je Sidarta, šele zdaj v dobi zorenja spoznalo, da je zabito. Ironija je, da so to spoznali seveda le tisti, ki so manj zabiti. Jaz sem pred kratkim spoznal, kako zelo zabit sem Jaz. In mi ni več pomoči. In sem sam kriv svoje zabitosti. In sem seveda hvaležen svoji zabitosti, ki me je naučila poslušati. In sem poslušal Viharnika.

VIHARNIK

Moj profesor slovenščine na srednji šoli je bil homoseksualec, s pobarvano črno brado in lasmi. Denarnico in druge stvari je prenašal v beli, plastični vrečki, s katero je hodil na svoje pijanske seanse. V razred je prihajal vedno v kavbojskih škornjih ter v jeans hlačah in jakni, in za katedrom verižno kadil. Sedel sem tam, osamljen med dijaki, ki bodo nekoč tehnologi, vodje mizarskih delavnic in podobno, Viharnik pa je završal med njimi in nad mano in mi je pokazal Knjigo. In ne samo to – pokazal mi je, da je občutljiva stvar in da zna vračati ljubezen in čas, ki jo vlagaš vanjo. In da je Knjiga špranja, skozi katero se lahko izmuzneš, in kotanja, v katero se lahko skriješ. In mi je s Knjigo pokazal, da je še več takšnih samih, z iluzijo doma in življenja. In da Knjiga vodi in lahko zavede. In mi je povedal, da se splača razmišljati o Knjigi, ob Knjigi in po Knjigi. Da se splača razmišljati in misliti. In je mnogo teh sošolcev in z njimi Jaz postalo več le zato, ker nas je ozmerjal z znanjem. Pozneje, mnogo pozneje, ga je zbil avto tako, da je z glavo udaril ob pločnik in bil preostanek življenja popoln bebec. Zelo ga pogrešam in jočem, ko tole pišem.

Vila z Morosta, Moja Mala Fotokopija, Designer in Računalniški Škratek naju povabijo na kosilo. V procesu urejanja se z Dojkozico močno sporečeva, vendar se vsemu navkljub odpraviva in se razideva v mislih nekje na pol poti ter se skregana vrneva domov. Nisem za nikamor. Preveč slabe volje in s težkim občutkom prozaka na prazen želodec. Saj vem, da bo jutri že vse dobro. Z njo je bilo še vedno.

Ponedeljek, 10. junij

In res je. Celo peti dan poslavljanja je čudovit. Snežna Kraljica, čudovito lepa, je dobre volje in navihano brezhibna, Literarni Propagandist je cinično hudomušen in Scenarist je neverjetno (in prvič do mene) zelo prijazen. V prevodu mu je izšla knjiga in smo nanj ponosni. Dva kreativna se zavlečeta pozno. Prijazna Egsotika odlično, toda težko vozi sestanek med evforičnimi navihanci. Imamo se lepo.

Z razumevajočo Didiko v semenarni kupiva podaljšek cevi za zalivanje in miniaturnega zajčka. Neverjetno luštkano in proseče naju je gledal iz kletke, tako da nisva mogla oditi brez njega. Doma sem mu napravil večjo ogrado, kot jo imajo zajčki navadno, in začel je z neverjetnim apetitom mleti travo, ki je izginjala v njegovo telesce.

Zvečer se dobim z Milijonarjem (ki me hoče prepričati, da je znan pod imenom Izmet Fekalij) in še z nekaj fanti (soimenjakom znanega politika in z možem, ki mu pravijo Vadim Jigeru – kar naj bi pomenilo vadim đigeru) na partiji pokra.

MILIJONAR

Vedno je hotel biti v vsem najboljši in se je vsega lotil s finomehanično preciznostjo. In je postal v vsem najboljši, kar pa ga je tisti hip nehalo zanimati. Poznam celo dekle, ki ji je rekel: »Štej!« Preveč je genialen, da bi lahko bil socialen, in zato izstopa. Oblečen ekshibicionist v preobleki. In z masko. Čustven, a osoren. Samoironičen. Nežno okoren. Pokroviteljski – včasih že nasilno. Ljubi lepa dekleta in hitre avtomobile, vendar sem prepričan, da vsega ne počne samo zaradi tega.

Poberem jim petdeset tisoč in grem, še preden bi lahko začel izgubljati.

Torek, 11. junij

Šesti dan poslavljanja. Nepomemben dan, v katerem se ni zgodilo nič, o čemer bi bilo vredno polemizirati. Takšna je bila sicer večina torkov v mojem življenju. Rodil sem se v torek. Oktobra. In znova.

Sreda, 12. junij

Zadnji dan poslavljanja. Od pomembnih dogodkov tega dopoldneva dneva se je zgodilo le posvetilo, ki ga je Usodna Ženska napisala v svojo knjigo, ki jo je podarila Snežni kraljici: »Usodni ženski – od ženske, ki si želi biti Snežna Kraljica!«

Na današnji dan pred sedemnajstimi leti se je rodila Moja Mala Fotokopija. Vila z Morosta je zamujala že skoraj štirinajst dni in ker sem pregovorno vraževeren, sem jo gnal v porodnišnico, da se malo bitje ne bi rodilo trinajstega. Vili z Morosta so dali umetne popadke, meni pa plastične vrečke na obuvala in v njih sem nervozno šumel po prostoru gor in dol. Ves čas sem razmišljal, kaj se bo zgodilo, ko se prikaže novo Bitje: ga bom imel rad, mi bo všeč, me bo imelo ono rado? Nervoza se je stopnjevala. Pogledoval sem na uro, ki je bila že okrog enajstih, in malo priganjal. Vsak čas bomo trinajstega. Kakor Pepelka. Ali pa junak filma Stanleyja Kramerja. In deset čez enajst Vila z Morosta spregovori usodne besede: »Ali je to to ali pa se bom samo pokakala.« In je bilo to to. Majhna zverižena glavica in pomodrelo telo. Še preden so ji prerezali popkovino, so mi jo dali v naročje in nato prepoteno božansko lepi Vili, ki izpolnjuje želje, na prsi. Verjetno takšnega plujska emocij ne bo več. In hvala za to, ljubo življenje.

POSLAVLJANJE

Štiri tedne življenja. Prekleto malo in kljub temu neskončno. Lunin cikel. Bowles v knjigi Zavetje neba primerja zahode polne lune v ostanku človeškega življenja, ki se jih da kljub vsemu prešteti, z neskončnostjo. In jaz se poslavljam, ne da bi omenil vse ljudi, ki so se me dotaknili in se me še dotikajo. Niti nisem opredelil njihovih vlog v svojem življenju. Verjetno, ker se to niti ne da. Vloga vseh njih je brezkončna.

Obljubil sem, da bom na koncu razkril in izdal prava imena nastopajočih. In sem to pravzaprav že storil. Imena so postala (vsaj meni) bolj prava od resničnih. In se ne morem in nočem raziti z njimi. Poslovil se bom od vas, ki ste me lovili za besede, moji junaki pa brez razbijanja iluzije, ki jo s seboj prinese filmska špica, odhajajo z menoj, v mojem srcu, v sončni zahod. Moje ljubezni, moji vodniki, moja upanja, moji spomini, moje bolečine, moje živali, moji otroci, moj svet in drugi planeti in moja iskrenost. Kar zajetna čreda. In bomo počakali v svojih lupinah, dokler nam golobica ne prinese oljčne vejice.

Stara indijanska legenda pravi, da moški sčasoma postane to, o čemer sanja, in po dolgih letih nočnih mor sem spet začel sanjati lepo.

Zbogom, prijatelji.

Konec

  • Share/Bookmark

2 odgovorov na temo “ODHAJANJA”

  1. bilka dne November 12, 2006 ob 02:14

    Hudo Vinci! lp B

  2. . dne Oktober 14, 2008 ob 01:35

    oktober je.

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !