MOJ PRINCIP V ŽIVLJENJU JE: IMETI SREČO V NESREČI

Junij 1, 2002

 

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 01.06.2002

Četrtek, 23. maj

Moje zle slutnje so se uresničile. Zares sem spackal skropucalo od spota. Ponoči smo imeli še sinhro in ko sem ob štirih odhajal, je bilo še vse v redu – zjutraj pa pizdarija. Zdelo se mi je, da je slika malo morbidna – in zdelo se mi je, da je glasba malo dolgočasna – in zdelo se mi je, da je tekst radijska drama – in seveda se mi je zdelo tudi, da sta režija in montaža za odtenek češki; kako bi torej lahko pričakoval: presežek iz nepopolnosti? Res je, da se tudi to lahko zgodi, samo na žalost ne tokrat. Čarovnik iz Oza spet ni imel časa in Snežna Kraljica je bila ledena.

Harmonikaš, ki je prinesel glasbo za spot, me je začaral tako, da sem izgubil razsodnost. Še včeraj se mi je vse zdelo genialno.

HARMONIKAŠ

Najmanj ga poznam od vseh, ki sem kdaj delal z njimi. Vranje črne oči in mefistovske obrvi. Spoznal sem ga, ko smo snemali glasbo za Babico. Prišel je s harmoniko skromen, priden in prestrašen. Sedel je s težkim mehom v naročju in videlo se je, da ima gromozansko tremo. In danes je navihan in namigljiv in rad se spogleduje z vsemi, čeprav je očitno, da ga zanimajo samo punce. In še več punc. Ko se peljeva v avtomobilu, vpraša: »Zakaj vse tanajboljše poberejo fuzbalerji in gostilničarji? Ko jaz kakšni povem, da pišem glasbo za filme, gledališče in reklame, je to, kot da bi ji rekel, da sprehajam pse za tiste, ki nimajo časa.« Pogledam ga in nisem prepričan, da je mislil resno. Še več – prepričan sem, da je večini njegovih odnosov tiste posebne vrste botrovala prav njegova komponistična genialnost.

Po prezentaciji sem poklapan. Prozak na žalost nima trenutnega učinka – potreboval bi konjsko dozo antidepresiva, ki bi me priheftal takoj. Najprej sem namenjen na produkcijsko hišo, da bi vsem vpletenim omenjal mater, ker pa je levji delež krivde moj, raje nadiram samega sebe. Verjetno me nihče ne more (več) zmerjati toliko in tako, kot to zmorem sam. Nihče namreč ne ve, kaj me v resnici prizadene (razen mogoče Vile iz Morosta) tako dobro, kot vem sam. »Mea culpa, mea culpa – mea maxima culpa,« vzdihujem in se bičam z besedami in pridevniki in negativnimi pomanjševalnicami. Skrijem se pred vsemi in igram šah na internetu.

ŠAH

Šah me spominja. Šah je bil, ob pomanjkanju starševske vzgoje, moj prvi, primarno socializacijski, stik s pravim, resničnim in neotroškim življenjem. Odraščal sem pri Izidori in Carlotu, ker sta se Vseved in Mati razšla že, ko (vsaj tega) še nisem mogel biti kriv jaz. Baje je bil kriv film in baje je bila kriva televizija in baje je bil kriv Hollywood in baje je bila kriva Mati. Ne morem je obsojati zaradi tega, ker jo preveč razumem in sem ji preveč podoben. In je šla. V Hollywood. In sem ostal pri Izidori in Carlotu.

Izidora je bila izumetničeno bitje, ki nikakor ni mogla preboleti menopavze. Za pomanjkanje občutka pomembnosti in smiselnosti svojega obstoja na tem svetu je (poleg pretirane debelosti) krivila Carlota in, ker sem bil že ravno pri roki, tudi mene. Kljub temu da je bila pragmatična katoličanka (s tem mislim: bolje je hoditi v cerkev – če bog je, bo pomagalo, če ga ni, je pa tako vseeno), je uveljavljala pravila šiitskega prava. Bastonade in batinade – klečanje na koruzi in igračkah v kotu – brez večerje (tudi kosil in zajtrkov, dokler se moja trma ni polegla – kar je včasih trajalo tudi po nekaj dni) spat in podobne metode so bile vsakdanjik. Na Carlotu je prakticirala bolj sofisticiran način nasilja – mentalno ofenzivo s principi gverilskega bojevanja. Nikoli ni vedel, kdaj ga bo doletelo. Verjetno je bil manj presenečen, ko mu je socialistična oblast ponudila odkup vsega premoženja po mizerni ceni, ker je z italijanskim poveljnikom igral šah medtem, ko je v norišnici na Studencu, kjer je bil direktor, skrival partizanske ranjence. Verjetno se je je že navadil in ni bil presenečen niti, ko je obležal na tleh zadet od infarkta, Izidora pa se je šminkala, si nadela ves nakit in se urejena odpravila do telefonske govorilnice, ki je bila oddaljena deset do petnajst minut hoda, poklicat rešilca. V hiši (v sosednjem stanovanju) so sicer imeli telefon, vendar je bil last priseljencev iz Bosne, ki jih je Izidora do obisti prezirala. Carlo je seveda med tem škripnil. Sam. Na tleh velike kuhinje z vzidanim štedilnikom na drva. Z ročajem iz medenine. In to, še preden sem mu znal povedati, da mi je in mi bo pomenil največ na svetu.

Igrala sva šah. Že od malega. In je zmagoval partijo za partijo. Celo Izidora je že sočustvovala z mojo zgubaško ihto, češ: »Pa pusti otroka božjega, da vsaj enkrat zmaga!« In me ni. In ni pomagala šahovnica, ki sem jo treščil ob tla, in ne figure, ki sem mu jih metal v glavo. »Šah je edina igra, kjer se ne more goljufati. Šah je edini šport, kjer se umetnost združi z matematiko. Kjer osebnost, odvisna od domišljije, lahko uveljavlja logične principe.« Ni rekel tega – jasno. Vendar mi je to govoril. In nato sem enkrat zmagal. In vedel sem, da sem to napravil sam. In lahko sem bil ponosen, ker mi ni bilo podarjeno. Glorija. Viktorija. Ostalo mi je tudi za pozneje – vse zmage, ki so mi bile podarjene, mi niso pomenile prav ničesar.

S časom sem sicer dojel, da Carlo ni bil posebno dober šahist, a je bil najlepši človek, ki sem jih poznal.

Petek, 24. maj

Popravljam, kar se mi zdi nepopravljivo. Kresnička skoraj joče, ko kot z velikanskimi zamahi s sekiro delava trske iz filmskih polen. Spot je skoraj za polovico krajši in niti ni več videti tako slabo. V računalniški montaži se oglasi še Škrat, ki je videti depresiven, ko pa vidi izdelek, ga odnese v samousmiljenje in odvolva nekam v neznano. Spotu dodamo še novo glasbo in izdelek je mogoče že čisto spodoben; vendar o tem ne morem biti prepričan, ker sem ga biksnil že v konceptu.

Pokliče me Vseved, ki je ravno v Ljubljani. Na Žalah. S solno kislino je očistil nagrobnik in zdaj ima malo časa. Bili so časi, ko bi potreboval vsaj pol ure, da se pripravim na takšen sestanek. Trema, kot pred koncertom, je bila včasih tako velika, da sem bruhal. Potne roke in motne oči ter cmok v grlu pa so bili stalni spremljevalci najinih srečanj. V zadnjem času je Vseved izgubil svojo ostrino in postopoma se spreminja v rjavega medveda, ki sicer še zagodrnja in se postavi na zadnje noge, vendar v njem ni več tiste grizlijevske napadalnosti.

VSEVED

Sadomazohist mogoče. »Ali ti misliš, da uživam, ko te pretepam? Nikakor. Meni je to le dodatno delo. Raje bi počival in gledal televizijo, tako pa te moram v svojem prostem času mlatit.« In me je seveda mlatil. Tako, da me je bilo sram hoditi k telovadbi, ker so se mi poznale modrice. In klobase. In vzorci. Kot nekakšen body art. Vseved pa je s kavča v dnevni sobi krojil življenja. »Naredil bom človeka iz tebe, pa tudi če te ubijem,« je bil eden od krojaških stavkov. Vedno je vedel vse o vsem. Vedno je vedel vse bolje od vseh drugih in to o vsem. Iz tega védenja so se verjetno skovali tudi njegovi napotki, ki naj bi mi koristili v življenju: »Če se boš bolj trudil, ti bo vse lažje!« Vedno je živel v prepričanju, da ni dovolj nagrajen za svojo požrtvovalnost in genialnost. Pragmatizmi njegove vrste so: položiti v kopalnico ploščice, ki so že videti umazane, ker sem jaz pač tak lenuh, da jih tako in tako ne bom čistil. In sem živel deset let v stanovanju z umazanimi ploščicami v kopalnici, ker so bile videti umazane tudi, ko sem jih očistil.

In zdaj se je omehčal. Še vedno ve vse. S kavča. Ko gleda Lepo je biti milijonar. Vendar je prijaznejši in mi celo pomaga. Sem pa tja je celo ponosen name, le ta tega ne prizna. Spijeva kavo, si ne poveva ničesar in nato maham za njim, ko odide.

Ob treh roditeljski sestanek. Ob kosilu na vrtu. Vila iz Morosta, Designer in Moja Mala Fotokopija. Vsi si namreč želimo, da bi Moja Mala Fotokopija odšla v šolo v Devin. Vsi, razen mogoče nje in smisel tega sestanka je motivacija. Kako motivirati skoraj sedemnajst let staro dekle, da je šola pomembna. In da bo to spoznala šele kasneje. In da ni vsaka šola šola. In da, če je morda do ušes zaljubljena ali čisto ubrisana na kakšnega tipčka, to sploh ni tako pomembno, kakor se ji zdaj zdi. Poskusim s: »Če se boš bolj trudila, ti bo vse lažje!« pa se mi zdi, da funkcionira še slabše kot na meni, čeprav se sestanek konča z njeno obljubo, da se bo še bolj potrudila. Moja Mala Fotokopija mi je podobna še bolj, kot se to sploh da.

VILA Z MOROSTA

Prišla je na bolšji trg v tigrastih hlačah in z gipsom od kolka do pete. Punktirali so ji koleno, baje. In je iskala moškega. Ne katerega koli, ampak prav določenega moškega, ki pa nisem bil jaz. In je srečala mene, ki sem imel nalakirane nohte in lase čez pol obraza. In sem imel bend. In sem se že vrnil iz Kanade. In sem pri devetnajstih živel pri ženski, ki me je vzdrževala. In me je začarala in odpeljala na Morost. In nato je dolgo časa verjela vame in me podpirala tudi, ko še nisem znal biti hvaležen. In me je vlekla iz dreka tudi, ko nisem bil več na Morostu. In mi je podarjala in podarila več, kot kdor koli na svetu. In mi je podarila Mojo Malo Fotokopijo, ki mi je več kot življenje.

Zdaj sicer že znam biti hvaležen (tudi to me je naučila ona), vendar tega še ne znam pokazati. Ravno zadnjič je sicer rekla, da je šole konec in da kar znam, pač znam in da se ji ne ljubi biti vse življenje učiteljica. Kakor koli se to pač sliši: v trenutkih, ko sem ponosen nase, je večji del tega njena zasluga. In če bi kdaj dobil oskarja, bi bila ona prva na seznamu.

Zvečer naju Bivša gospa P. Povabi na koncert. Cesaria Evora. Križanke. Druga godba. Pridemo tja, v gnečo ljudi, ki me vedno navdajajo z rahlo paranojo. Občutek imam, da me vsi gledajo, in se zato iz preprostega strahu pred množico delam, da sem cool in da vse obvladam in da sem frajer. V resnici ne vem, kam bi gledal in kam bi se postavil in kam bi dal roke in kakšen izraz naj imam na obrazu. Vstopnice so svinjsko drage. Še dobro, da me Didojka časti. Cesaria ima res prekrasen glas, poleg tega pa še talent, da iz vsake pesmi naredi isto pesem. Pri četrti pesmi se mi zazdi, da poslušam četrto priredbo iste pesmi, ki mi v neznanem jeziku melanholično hoče razložiti nekaj, česar se mi ne ljubi poslušati. Zelo dolgčas in gospa Cesaria še kašlja na odru (baje je verižna kadilka). Raje grem v preddverje, kjer pa na štantih točijo samo pivo in gazirane brezalkoholne pijače.

Sovražim pivo. Sovražim razvlečen grenek okus in betežen občutek sitosti, ki me je napadel vsakič, ko sem ga poskusil. Sovražim zadah po pivu. Gabijo se mi beli plastični kozarci, ki jih ljudje odmetavajo z ostanki v rokah pogretega piva. In sem že malo tečen, ker nimajo vina. In bi šel z lahkoto tudi domov. V preddverju srečamo Harmonikaša, kar naenkrat zvemo, da vina sicer ni na ceniku, ga pa prodajajo pod pultom, in večer se prične lepšati, pa še Cesarijinega zehanja ni slišati v predverje. Na brzinico nadoknadimo pomanjkanje vina od prej (razen Prdojkice, ki ne pije in ne kadi in je nasploh pridna in vozi avto takrat, ko nam je že vseeno) in mimo se sprehajajo prijazni ljudje. S Harmonikašem opaziva dekle, ki očitno ne paše k svojemu fantu, in Harmonikaš se je pripravljen žrtvovati za popravilo te napake. Srečamo Snežno Kraljico, gospo Moja Životna Prića ter palčici Aparatek in Iskrico. Skesano povem, da sem odpravil večino napak in da če si lahko popravke ogledamo jutri, čeprav je sobota, tako da lahko zadevo zapakiramo do ponedeljka. In se še malo šalimo in gremo dobre volje narazen. Bivša Gospa P., Harmonikaš, Didoj-slon in Jaz pa se odpravimo v Zabava Bar, kjer srečamo še cel kup starih znancev. Med njimi bi omenil Ujkota in Ajkota in seveda Bokija.

BOKI

Bivši športnik, bivši novinar, bivši televizijski voditelj in bivši šofer opla mante. Nekaj časa sva se družila tako intenzivno, da so o nama govorili, da sva kot mož in žena. Predvsem zaradi njegovih organizacijskih (ne)sposobnostih. Vedno je bilo treba iti nekam na kavico, da bi se zmenili, kam gremo na kavico. In na kosilo je bilo treba iti natanko ob treh in ne prej in ne kasneje. Izvrsten retorik, le da zadnje čase (in to že absolutno predolgo) rahlo šušlja. Verjetno zato, ker ga je strah zobozdravnika. Športni zaljubljenec in izvrsten politični analitik. Na teh točkah sva imela vedno največje konflikte – politika se mi zdi brezvezna in škodljiva, športa pa ne maram. Nogomet celo preziram. Nikoli mu ni uspelo razložiti mi čara ob gledanju tega športa. Zakaj desettisočglava množica (predvsem moških) s tako strastjo gleda 22 prepotenih mladeničev, ki se preganjajo za usnjenim balonom, višek navdušenja pa je, ko si teh 22 krivonožcev sleče majice. Če bi mu uspelo razložiti to, bi verjetno znal delati filme, ki bi jih gledala rjoveča brezimna množica.

S Harmonikašem se ga zelo nabutava. Bivša Gospa P. in Dajdo sta naju že zapustili in samo čut odgovornosti me pripravi do tega, da se skozi Tivoli peš odpravim proti domu.

Sobota, DAN MLADOSTI

Mogoče šele zdaj, ko sem star, razumem, zakaj pogrešam dan mladosti. Tisto pisano navdušenje kolektivnosti. Naj rečejo o socializmu, kar hočejo – v tisto, kar se je navadno dogajalo 25. maja, nas ni nihče silil. Želeli smo si to in smo se imeli fino. Celo Jaz, izraziti individualnež, sem se takrat lahko identificiral z množico in iluzija bratstva in enotnosti me je vsega prevzela. Kot nekakšna kolektivna hipnoza, darilo in občutek sreče obenem. In ko sem bil že malo večji – koncerti. In žur. In če se prav spomnim, je 25. maja vedno sijalo sonce.

Danes pa je siv, brezvezen dan. Nizka oblačnost in nizek pritisk. Vse vesolje z vso težo pritiska na mojo glavo in želim si Arhimeda z ročico. Verjetno tudi Dušan Jovanovič nikoli ni imel takšnega mačka. Projekt predstavljam ob enih in do tedaj je treba pripraviti še nekaj malenkosti. Z Lobbyjem težko prikličeva Harmonikaša, ki prispe na prizorišče oblečen v temna sončna očala.

Snežna Kraljica sicer zamudi, a ko pride, je, kakor da bi pred njo kdo posipal cvetove vrtnic. In če se ne motim, je prav tedaj skozi oblake posijalo sonce. Njena reakcija na popravke je: »Mnogo bolje, vendar …« in cak, cak, cak. »Tole je še treba popraviti in tistole ne štima in tole bi bilo takole bolje!« je odločna. Designer, ki je prišel z njo na prestavitev, ima tudi nekaj pripomb. Sicer pečejo pripombe, a gremo vsaj v pravo smer. Razidemo se optimistično, moj beli zlati prinašalec Kolja in moj maček neznanega imena pa odidemo domov na zdravljenje. Od mladosti pa je tako in drugače ostala ena figa.

Nedelja, 26. maj

Pišem in igram šah. Popoldan greva z Didi na rojstni dan k nečakinji. Tu je zbrana meni ljuba Družinica. Zabavamo se in se pogovarjamo o mojem dnevniku v sobotni. Ugibamo, kakšna imena bodo imeli prisotni, in se na ta račun šalimo. Imena so nenavadna in duhovito izvirna. Sedimo na prečudoviti terasi pod Kamniškimi Alpami in nimbusi se počasi raztrgajo v sončen dan. Tako toplo je tukaj – tako na terasi kot v srcu. Pozneje se odločim, da jih bom vse skupaj poimenoval Družinica. Ker mi je mogoče to do zdaj najbolj manjkalo.

Ponedeljek, 27. maj

Držim pesti za Mojo Malo Fotokopijo, ki ima danes pogovor za Devin. Resno se lotimo popravkov na Kovancu in ko pozno popoldan sedimo na vrtu produkcijske hiše, smo zadovoljni (ne kot zadnjič – zares zadovoljni). Mogoče je pa zares dobro. Mimo pride Veliki Ljubljeni Vodja in opazi našo dobro voljo. Besedno nas potreplja po virtualnih ramah, nato pa navihano vpraša: »Ali mislite, da je za brez strehe?« Odvrnemo mu, da je vedno za brez strehe, in platnena streha na njegovem športnem avtu se počasi dvigne in zloži v prtljažnik. Velik otrok je.

VELIKI LJUBLJENI VODJA

Moj princip v življenju je imeti srečo v nesreči. Večkrat si sicer želim, da ne bi bilo tako in da bi bila sreča konstanta in nesreča spremenljivka. A vseeno: kadar imam srečo, jo imam tako, da popravi tisto nesrečo za nazaj. In ena izmed sreč, ki se mi je zgodila, je prav Veliki Ljubljeni Vodja. Prvič sem ga srečal nekje na Gorenjskem, v malem družinskem studiu z velikimi ambicijami. Drugič sem ga srečal že v Ljubljani, v malo večjem družinskem studiu, in tedaj sva se zapletla v neredko konflikten odnos, ki pa rodi sadove. Tehnični zaljubljenec je. Včasih se mu sicer zdi, da lahko tehnologija nadomesti tudi ljudi, vendar te ljudi kljub temu tolerira. O digitalni tehnologiji ve in hoče vedeti vse. Ko nastane kakšen tehničen problem, ga vedno odpravi – najprej z besedami: »Saj ni problema!« nato pa se zažene v stroje kot jezdec rodea za pobesnelim bikom in kmalu je bik na tleh – zvezan in miren in dela tisto, kar Veliki Ljubljeni Vodja od njega hoče. In je človeški in razume, da so ljudje v stiski. In na srečo prenaša kolerike, saj bi sicer Lobby in Jaz že davno oplela. Danes ima velikanski družinski studio in novo igračko.

Veliki Ljubljeni Vodja se odpelje s kabrioletom v sončni zahod. Zatemnitev.

Torek, 28. maj

Nisem verjel, da ima lahko majhen in dolgočasen dnevnik takšen odziv. Čestitke in pohvale kar dežujejo. Predalček SMS na mojem mobitelu je stalno poln. Seveda so zraven tudi očitki: »O meni pa nisi nič napisal,« je najpogostejši stavek. In sorry. Omejen sem na 18.000 znakov, dnevnik pišem vedno zadnji dan zjutraj (v četrtek vstanem ob petih, da bi ga lahko oddal do enajstih) in malo se mi mudi, malo tako zgodaj zjutraj pozabim in ko se spet spomnim, mi že zmanjka prostora. Ko bom pritisnil piko na koncu tegale stavka, bo to že 17.259. znak. In moram počasi končati. Sporočilo na SMS-ju je bilo tudi: »Bilo mi je super, brat, ampak ukradel si nam dva dneva.« In ju bom verjetno spet.

Prezentacija je šla tokrat lažje skozi. Samo še dva, čisto drobčkana popravka in konec.

Vreme je totalno brezvezno, a vsaj trava se je napojila in pognala. Hrane za koze bo torej dovolj.

Sreda, 29. maj

Malo se tresem. Danes ima Snežna Kraljica predstavitev spota na največji in najboljši družbi za mobilno telefonijo. Javi se mi, ko sem v avtu. Spot je potrjen in baje so navdušeni. Za trenutek se moram ustaviti (ne glede na napravo za brezročno telefoniranje), da zajamem zrak. Velika skala z mojega srca je s treskom padla na obrobje avtoceste nekje pri Višnji Gori.

Na obisk je prišla Bivša Gospa P. Krave mukajo, koze meketajo, konjčki hrzajo, prašički ojnkajo in oblaki so tako božansko lepi.

  • Share/Bookmark

Trackback naslov | RSS Komentarjev

Komentiraj

Ime(obvezno)

e-pošta(obvezno)

Spletna stran

Govori odkrito

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !