PRAZNINE POLNE, JAZ PRAZEN

25 Maj, 2002

Vinci Vogue ANŽLOVAR, Sob 25.05.2002

*opomba: V dnevniku nastopajo osebe, ki si jih nisem izmislil (čeprav je včasih videti tako in bi si želel imeti takšno moč). Njihova rojstna imena bom objavil v odjavni špici dnevnika (če mi bo urednik nudil to možnost in če se bodo omenjeni nastopajoči strinjali), do tedaj pa bodo nastopali pod imeni, ki so meni najbolj ljuba in (se mi zdi) najbolje opisujejo njihov karakter.

Četrtek, 16. maja 2002

Zajebal sem. Generalno sem zajebal. Občutek imam, da ima človek dve polovici življenja predvsem zato, da v drugi popravlja to, kar je v prvi zasral. In jaz sem nekje na začetku druge polovice. In se trudim. Kot anonimni alkoholiki, ki se spravljajo s svetom in prevzemajo odgovornost za svojo neodgovornost. Pravijo, da si modrejši, ko se zaveš svoje lastne neumnosti.

20 ur dela – snemanje TV spota za hrvaške kekse.Smrkavec, ki nastopa, je sicer ekstremno luštkan, delo pa je duhamorno, ker moramo v enem dnevu posneti celo goro materiala. Jaz bedak se ponudim, da bom posneti material odpeljal na Dunaj, kjer imamo že rezerviran termin za telekino (prepis slike s filmskega traku na video s korekcijo svetlobe). Ob dveh zjutraj se Škrat, Lobby in Jaz odpeljemo proti Dunaju. Kdo so pravzaprav junaki tegale potovanja?

ŠKRAT

Vilinsko bitje z neverjetnimi slikovno-estetskimi potenciali, ki najraje kadi kubanske cigare in uživa v svoji lastni depresiji. Vzgojen je bil v skromni družini, ki se je odpovedala hedonizmu zaradi zgodovinskega spomina – dedki iz obeh vej družine so bili alkoholični ekscentriki, ki so bili v navzkrižju z državo, družbo in lastnimi ženami, ki se jih bomo pozneje spominjali po stavku: ´Prekleti šnopec!´

LOBBY

Nenavadno prijazen kolerik, ki uživa v dobri hrani in pijači. V zadnjem času sovraži italijanske avtomobile in nasploh je videti, kot da so se mu Italijani rahlo zamerili. Kadar je utrujen ali v stiski, nekaj časa topo strmi predse, nato pa nadere prvega, ki pride mimo. Eden njegovih ljubših športov je metanje mobitelov ob steno. Ker sva si v tem zelo podobna, sem že razmišljal, da bi organizirala državno prvenstvo.

JAZ

Moški okoli štiridesetih, ki je iz pubertete padel direktno v krizo srednjih let. Pojava, ki je bila v mladosti talentirana, pa je zapravila talent za gnev in grenkobo. Ločenec z odraslo hčerko, faliran študent, zdrahar, nebodigatreba, priložnostni alkoholik in narkoman, promiskuitetni folirant, kadilec, ki je dolga leta vozil avtomobil in motor le s poteklim kanadskim izpitom, sin ločenih staršev, pretepač in nasilnež, državi sovražni element, zadolženec, manični depresivec na prozakih, na pogojno kazen obsojen kriminalec, neuspeli samomorilec, baraba, ki že v mladosti ni vračala izposojenih knjig v knjižnico, kampanjski lenuh, egocentrik in ekscentrik. V tem trenutku se ne morem spomniti prav vseh pridevnikov (Markec Bauer mi pravi šarlatan), ki bi se mi podali oziroma bi si jih zaslužil, razen mogoče KLOVN. Sam sebi že dolgo nisem več všeč, tako da imam s svojimi kritiki vseeno nekaj skupnega.

Torej: ob dveh zjutraj se Škrat, Lobby in Jaz odpeljemo proti Dunaju. Prva nevšečnost se nam sicer zgodi že pri Vranskem. Novo odprta avtocesta ima namreč oznake na cesti narisane v obratno smer. Po nekaj sto metrih vožnje se zasliši: »O pizda – po napačni strani avtoceste se furamo«. V avtu zavlada totalna panika. Ko ugotovimo, da ga je zasral DARS, se, še vedno v šoku, odpeljemo proti Štajerski.

Šentilj, 3.39h. Prijazno in nedolžno (kot zgledni državljani) se ustavimo na meji in carinika naprosimo, če nam izpolni ATA karnet za posneti filmski material, ki ga imamo s seboj. Simpatični carinik to vestno stori in utrujeno se odpeljemo proti avstrijski meji. In tam – totalna frka. Hrvaški prijatelji so na Bregani namreč izpolnili napačen listič tega prekletega ATA karneta (jaz se na birokracijo pač ne spoznam) in sedaj smo se znašli med dvema državama, na nikogaršnji zemlji, saj nismo s filmi mogli ne v Avstrijo, niti se nismo mogli vrniti v Slovenijo. Po dveh urah divjega pregovarjanja po telefonu smo filmski material pustili na bivšem duty free-ju, s pripadajočo birokratsko solato in odpujsali proti prestolnici, ki slovi po tortah, valčkih in zrezkih.

Dunaj, 8.56h – Hotel je bil sicer rezerviran, vendar smo prišli prepozno in tako so sobe že oddali. Ker smo si vsi trije želeli vsaj toplega tuša, zajtrka in mogoče urico ali dve počitka, smo se odkolovratili iskat prost hotel. Predstavljam si, da smo bili videti kot Sestre, ko smo navsezgodaj zjutraj iskali sobo v hotelu za tri urice. In končno tuš in postelja in…

Po uri spanja sem se zbudil še bolj zlomljen, kot sem šel spat. Zaželel sem si kave in zajtrka, ki pa sem ga seveda zamudil, ker je bila ura že čez enajsto. Ni mi preostalo drugega, kot da poiščem najbližjo kavarno. Na recepciji sem oddal ključ in se skozi polno recepcijo odpravil proti izhodu. »Mister, mister! You have to pay 11 EUR for the Pay TV!«. Seveda mi je bilo nerodno. Kljub temu, da so bili na Pay TV programih tudi filmi kot Jurasic Park in Lepota po ameriško, je vseeno nad menoj visel oblaček, ki je pred vsemi prisotnimi govoril: »Tale je pa drkal!«.Verjetno zadrega ne bi bila tako velika, če to ne bi bilo res. Pohlevno rdeče sem se vrnil do receptorke, ji odštel 11 evrov in s povešenimi ušeski odbrzel na toplo dunajsko sonce.

Ponavadi, kadar sem na Dunaju, grem na kakšno razstavo, si ogledam kakšen dvorec in podobno, danes pa sem si želel le velikanske, italijansko močne kave. In jasno ni bilo sreče. Dva poizkusa in dva rjava, kanalizacijska izpusta v skodelici pred menoj.

In nato delo. In sushi, ki ga je prijazni Lobby prinesel kar v telekino. In topel sake. In prozaki. In trije perseni, ki mi jih je dal Škrat. In usnjen masažni stol, ki ga imajo sredi telekina. In je bilo že skoraj vse v redu. Ko so prišli Hrvatje, sem bil že prijazno mehek fejst fant in nočna kurcanja po telefonu so bila pozabljena.

Okrog petih gremo z Dunaja proti Ljubljani. Skrivnostno sonce pada pod majhnim kotom na košček planeta, po katerem nosimo svojo zgodbico v tem trenutku mi trije. V nasprotni smeri, pred nami in za nami je še nebroj konzerv na štirih kolesih in v vsaki izmed njih je svoja zgodba. In je ne bom nikoli vedel. Ali pač – in ne bom vedel, da se je ta zgodba peljala mimo mene. In mogoče bom celo jokal. Sedaj pa je vse tako nebeško lepo in Šentilj, ki sem ga zjutraj še sovražil, je bil kot zvezdna vrata za vrnitev v sanje, ki jih lahko sanjam le tukaj.

Zvečer Didojzla, ki podaljša sončen dan še dolgo potem, ko tisto sonce, ki nam je najbliže, že davno pade nekam tja proti Lahom.

Petek, 17. maja

Včeraj sem govoril tudi z gospodom urednikom sobotne priloge, ki mi je ponudil pisanje tegale dnevnika. Poizkusil sem se sicer upirati (predvsem zato, ker mi je do sedaj še vsako pojavljanje v medijih in v javnosti škodilo), vendar je bil on v preteklosti že prijazen do mene, ko sem potreboval publiciteto za promocijo filma, tako da sem se znašel v precepu in enostavno nisem mogel reči ne. Minili so časi, ko sem si za vsako ceno želel biti viden, slišan, vprašan, omenjen in podobno. »Pravzaprav se mi ne dogaja nič posebnega. Verjetno bodo tile dnevniki en dolgčas,« sem dejal izmuzujoč se. » Saj je lahko tudi bolj razmišljujoč,« je odvrnil, kot da ne bi še nikjer prebral ali slišal, da sem plitek tepec. Seveda vsi od mene pričakujejo škandale, obscenosti, opolzkosti in izbruhljivosti. In težko je vsem razložiti, da sem vse te stvari potreboval v svoji podobi le zato, da bi zapolnil praznine, ki so zevale v mojih zahtevah do samega sebe. Podobno kot v cirkusu – klovnove točke so na sporedu tedaj, ko je potrebna reorganizacija prostora – ko morajo trapez zamenjati z levjo kletko ali ko ima slonica menstruacijo in ne more nastopati ali ko ljubosumni pritlikavec zadavi prelepo dreserko konjev, ki ga je prevarala z visokoraslim metalcem nožev. Klovni so intermezzo. In jaz sem intermezzo. In klovn. In nastopam v premorih med pomembnejšimi stvarmi. Tampon. Smisel mojega življenja je zapolnjevati praznine. In to počnem tako dobro, da so praznine polne in jaz prazen.

Montaža 1. Montaža je pri Jurčku.

JURČEK

Jurček je zaljubljen v tri stvari: film, novce in sebe. Dve od teh treh ljubezni v korelaciji izključujeta tretjo. Torej: ko je zaljubljen le v sebe in film, se mu jebejo novci – ko je zaljubljen v sebe in v novce, se mu jebe film in ko je zaljubljen v film in v novce, mu umre glavni junak filma. Velik fantek v zrelih letih. In zrel moški v otroških letih. Rad imam njegove oči, ki so povednejše od stavkov, ki jih stresa. Pravi, da mu je vseeno, pa se mu vidi, da ne – in je oster, pa se ve, da je kot puterček. In se mi zdi, da ga ne razumejo, ker hoče, da bi ljudje vedeli, da nikoli ne delajo za koga drugega – vedno delajo zase, za svoj kruh, za svoje počitnice, za svojo jahto ali pa za svoje dolgove. Eden najprijaznejših cinikov, kar jih poznam.

Montaža je v redu in je je skoraj konec, ko prideta Škrat in Škrat Zvilko. Škrat Zvilko je bil dlje časa zdoma, v Parizu, kjer je samo delal in ni skoraj nič fukal, nam pove. Po tednu dni je svoji ženi kupil letalsko karto, da ga je obiskala. In ko se vrne, je destrukcija. »Jaz sem bik,« pravi in kot Zevs z Evropo na hrbtu nežno besni med nami, ki ga občudujemo in spoštujemo.

ŠKRAT ZVILKO

Nikoli nisem poznal lepšega in hkrati norejšega škrata. Naredil je več, kot si upam želeti, in bolje, kot na glas priznam. Bitje, ki frustrira in napaja obenem. Človek, od katerega se učim imeti bolj rad stvari, ki jih imam rad. »Ali si vzameta čas zase?« vpraša človek, ki ima skoraj vse – razen časa. In ki mu zavidam skoraj vse, razen tistega, kar on zavida meni. Presežek iz napak in napaka v presežku. Ne morem več – kot izborni angleški igralci, ki pred predstavo (na primer Hamleta) pridejo na oder in na rampo in se opravičijo gledalcem, da bodo igrali Hamleta potem, ko ga je igral že ta in ta igralec, o katerem mislijo, da je ali je bil boljši od njih.

Kosilo z Dididko. Srečava Uspešnega Bosanca in Zlatolasko. Na terasi gostilne. Ko strese nekaj šal, mi začne pripovedovati zgodbo scenarija za film. Psihopatska in napeta. Misli, da bi jo lahko jaz najbolje pofilmal. Skoraj ne opaziva Še Enega Uspešnega Bosanca, ki se nam pridruži.

USPEŠNI BOSANEC

Najduhovitejši macho med zglednimi družinskimi očeti. Eden izmed tiste generacije, ki je hodila v disco ne-plesat. Plesat se za pravega mačota jasno ne spodobi in pravilo je bilo: stati nekje ob steni s steklenico piva v roki, z drugo roko v žepu, s cigareto v kotičku ust, z usti v ciničnem nasmehu, ves ples pa se je skoncentriral v na videz nemarno tapkanje s čevljem ene noge po tleh. Besedni šahist. Zanj je pogovor kot partija šaha. Previdno in pozorno polaga stavke v pravilnem zaporedju in te na koncu matira s šalo, cinizmom ali pa z emocijo. Nedokončane pogovore odnese s seboj domov in jih tam analizira ter nadaljuje besedni gambit naslednjič, ko te sreča – čez dan, mesec ali par mesecev. Kot da se partija nikoli ni končala. In si doma izmišljuje odgovore na hipotetična vprašanja, ki mu jih zastavljajo. In ko se vprašanje v resnici pojavi: bomf – odgovor kot iz puške, zapakiran tako, kakor da si ga je ravnokar izmislil. Verjetno ima pripravljene odgovore za več vprašanj, kot ima Kasparov rešitev za posamezne otvoritve. Na milijone. In mogoče ga ne bo nihče vprašal vseh teh vprašanj in bodo odgovori ostali spravljeni kot figure v zaprti šahovnici. In mogoče Kasparovu ne bo treba nikoli odigrati odgovora na lovec e6. Toda onadva sta pripravljena. In genija.

Montaža 2. Delam s Kresničko. O njej ne vem veliko, ker se skriva. Zato tudi ne dobi svojega poglavja. Vidim da Ve, ker je lepo, kar dela, a hkrati je tako skrita, da vam je ne morem odkriti. Niti za trenutek. Ali za ščepec. Utrujen sem in grem, ker ji lahko zaupam. Ker me vedno preseneti. Ker sicer jamra, a dela dobro tisto, kar zna. Pri kosilu sem spil nekaj črnega vina, zato sem še lenejši kot ponavadi. Prestavimo dokončanje na nedeljo.

Zvečer film in postelja. Nisem se še spočil od Avstrije.

Sobota, 18. maja

Hacienda. Ranč. Prostor pod soncem. Na svoji zemlji. Veter zanosno šelesti skozi napete krošnje brez. Dolenjska na skoraj tisoč metrih nadmorske višine s kraškim vplivom. Raj. Koze prijazno meketajo, konji prešerno in razposajeno galopirajo čez sosedovo prostranstvo in mladi bikci radovedno kukajo izza grmovja.

Zjutraj je šla na tržnico in kupila postrvi, vino in rože. Ponavadi spečem odlične postrvi, danes pa sem nekam odsoten. Ko pride na obisk Škrat, mi uspe prve tri osmoditi po koži. Škrat je grozil, da se bo pripeljal s kolesom in da bo nato mogoče prespal, pa je prišel le s cigaro in steklenico vina. Po kosilu sediva v ležalnikih, srebava vino in puhava kovinsko modre oblačke proti opranemu nebu. Počitek in užitek. S hriba prihrumijo Kapitalist in Umetnica z otroki: Hulahopko in Arheologom. Kapitalist ima tovarne in nepremičnine razmetane po planetu, njegovo veselje pa je pisana in neukrotljiva družina. Umetnica je bila svojčas del kapitalističnega kolesja, nato pa se je (malo kasneje) odločila umetnikovati. Kot Anais – vzdrževana in radovedna. Poizkusiti hoče vse. Vsi, ki jih sreča, so čudoviti. Sami Henryji Millerji. Življenje je čudovito in nepredvidljivo. Hulahopka ima 8 ali 9 let. Zna napraviti petdeset koles zaporedoma in vrti hulahop dvajset minut brez prestanka. Zadnje čase ima čudne frizure. Arheolog, 9 – 10 let, je zadržan in skrivnosten. O skoraj vsem ve že skoraj vse. Če nanese beseda na spolnost ali če se na TV poljubljajo, dobi histeričen napad.

Teme so vsemogoče. Predvsem o tem, da ni dobro, da zabava postane služba. Da je smisel dolgčasa in uniformiranosti v tem, da je potem lepše že zato, ker je drugače. Ko odhajajo, hoče Hulahopka ostati. Na travniku božava konje in kobilo Kalypso. Hulahopka sedi na njenem hrbtu in ji objema mogočen, mišičast vrat. Uležem se v travo in Kalypso me z mehkim smrčkom poljublja po obrazu. Moder večerni mrak nad menoj je neskončen. Mogoče sem tudi srečen.

Z Didiko zadremava v viseči mreži in se prebudiva okrog enih zjutraj zmrznjena. Skoraj.

Nedelja, 19. maja

Montaža je gotova. Vzporedno poteka 3D grafika. Zgodba o zadnjem kovancu na svetu. Dan je soparen in brezizhoden. Kratki nalivi depresije se mešajo z zadovoljstvom nad narejenim. Zdi se mi, da manjka besedilo. Pravzaprav sem prepričan, da manjka besedilo. Pokličem Usodno Žensko in se zmeniva za kosilo. Usodna Ženska pride s Prijateljico. Obe sta uničeni od celonočnega veseljačenja in zgodbe o taksiju, pozabljenih ključih in trdem kavču. Za kosilo si izberemo lokal, kjer je vrt že zaseden. Odločimo se, da ne gremo noter, in se obrnemo. Pri avtu se zopet premislimo, se vrnemo do gostilne in sedemo za mizo v polni sobi. Ko nam natakarica razloži, da bo treba malo počakati, za trenutek razpravljamo le o tem, kako bomo videti, če se zopet odpravimo iz gostilne. In se. V drugo. In nam je že vseeno, kako je videti.

USODNA ŽENSKA

Nikoli ne bo prerasla same sebe – majhne deklice, ki pod drevesom bere poezijo in se ji ne mudi tudi, ko jo po košnji kličejo k južini. Ne mara dolgih priprav in vendar se njene spontanosti organizacijsko zavlečejo. Tako da ni točna. Skoraj nikoli. Je pa zato toliko bolj približna. Njeni talenti so skriti v telesu, ki se mu ne ljubi prepričevati ostalih, da je talentirano. Če pa se mu že ljubi, zamudi na sestanek. Ali pa kaj pozabi. Ali pa se ji vsaj zdi, da je kaj pozabila, in nato vloži vso energijo v to, da bi se spomnila, kaj je pozabila, pa čeprav tega sploh ne potrebuje. In si popravi lase z obraza – in še enkrat in stalno. Zvija jih in jih muči na najbolj nenavadne načine tako, da je že ljubko. Lorko recitira v španščini in ob tem ji obraz žari v zanosu pubertetnice – in ravno na takšen način pogleduje naokrog, da bi videla, kakšen vtis je naredila. Z vsem. In s približnostmi.

Teksta danes ne bomo napisali. Organizacijsko približnostni problemi nam to preprečujejo. Z delovnega kosila se vrnem na delo, ki se zavleče pozno v noč. Zjutraj je treba pokazati delovno verzijo. Nekaj problemov delajo grafika in specialni efekti.

Ponedeljek, 20. maja

Sestanek pri Snežni Kraljici je ob desetih. Vedno sem nervozen, preden se srečamo. In tremozen. Z velikanskim cmokom v grlu. In ko jo vidim, sem vedno vesel. In mi je lepo pri srcu.

SNEŽNA KRALJICA

Najlepša poslovna ženska, ki sem jo kadarkoli videl. In se lepša vsako leto. Iskrive in predirne oči na obrazu porcelanaste lutke in moč, da te naredi za kralja ali pa te potepta v blato z enim samim pogledom. Ostanejo pa ji še besede. Tehtne. Premišljene. Ve, kaj hoče, in to počne silovito in dobro. Kraljevska moč. Občudujem jo in me navdihuje. Zaradi nje razumem viteze, ki so zmajem sekali glave, iskali zaklade in osvajali kontinente za naklonjenost vladarice. Ker ni večje nagrade, kot je njena pohvala. In ker seveda ni večje kazni, kot je njena graja. A je še vseeno punčka, drobna in nagajiva, za ledenim oklepom velikanske odgovornosti.

Na sestanek prideta še Scenarist in Literarni Propagandist. Zato ne pridem do besede in težko povem stavke do konca. Moje misli in predlogi se izgubijo v vrtincu možganske nevihte. Ko se orkan poleže, smo na Rumeni opečnati cesti, ki pelje v Oz. In jaz sem Strašilo, Scenarist je Lev in Literarni Propagandist je Pločevinko. Snežna Kraljica je seveda Dorothy in vsi si želimo, da bi naše (scenaristične) probleme rešil vsemogočni Čarovnik, ki pa danes na žalost nima časa. Pridite zopet v četrtek ob enih z več in boljšimi idejami.

Pogledamo si Zgodbo o zadnjem kovancu in ni pretiranega navdušenja. Sicer je vse skupaj še delovna verzija, a imam kljub temu občutek, da jih ni prepričalo. Depresija.

Nadaljujem delo, a z manjšim zanosom. S kresničko še malo popraviva montažo. 3D grafika še ni gotova.

Božam Kalypso in njeno žrebe se razposajeno motovili naokrog. Kolja (moj beli zlati prinašalec) je pregnal ostalo čredo in le Kalypso se je vrnila do mene, pasjemu težaku navkljub. Konjska toplota me pomirja in odnaša.

Torek in sreda, 20. in 21. maja

Preveč dela imam, da bi pisal ali razmišljal. Prozak. Nevihte navznoter in grde besede navzven.

  • Share/Bookmark