Vinci Arhivi

TAKO SE POČUTI

ODKAR VAS NI

Sonce je morda preveč prozaičen faktor, vendar vsemu navkljub: sije manj. In tudi ptice so mnogo tišje: predvsem zjutraj. Odsotnosti so tako prekleto ranljive. Samota sicer ni nič bolj družabna, a so pogrešanja toliko bolj zgovorna.

Vsakogar doleti. enkrat. In vsakdo si zasluži.Tudi On…

ZEMLJEMERCA

Dva sta. Vedno sta dva. Zemljemerca. Njuna glavna in edina naloga je, da merita razdaljo od točke A do točke B. Ali C. Ali ostalo. Nezmotljiva sta. Do milimetra znata izmeriti, koliko smo se oddaljili en od drugega, za koliko metrov se zanemarjamo in koliko kilometrov nam je mar, en za drugega. kronista našega oddaljevanja. In odtujevanja.

Nikdar ni imel moči, da bi ju popravil: da bi rekel eno samo reč ugovora; ali vsaj tihega negodovanja. Dal jima je pač prav, ker sta bila strokovnjaka v svojem poslu. Do neke mere (smešen začetek opisnega stavka za zemljemerca). sta bila krojača naših pretesnih oblek. In hkrati snažilca balasta, ki se nabere v odnosih. “Osemnajst metrov, devetindvajset centimetrov in štiri milimetre”, je rekel večji od njiju in medtem vešče zvijal okroglo vitlo metra z merilom iz plastficiranega platna. Ostro, kakor britvice, so bile natisnjene merilne oznake na rumeni masi, ki je nežno in mehko objemala bombažno prejo. Čeprav je vse že izmeril, se je večji od njiju podal še enkrat po merjeni črti in s koraki, naizgled približno, premeril razdaljo.”Rekel bi, da je ta odnos v veliki meri… zakaj meri, boste vprašali - toda to je področje, na keterega se spoznam… torej: v veliki meri odtujen.” Manjši je le pomembno prikimal in opazoval konice svojih, skrbno zloščenih čevljev. “V vašem primeru bi svetoval terapijo: pogovor s strokovnjakom, ki se spozna na to.”

Gledal ga je nemočno in to niti ni bilo čudno, saj je bil vendar prvič v takšni situaciji.  “Toda? …ali nista vidva strokovnjaka?” V odgovor je dobil dva porogljiva nasmeha in večji zemljemerec je pogledal manjšega za odtenek preveč pomenljivo, da bi mu ušlo s pozornosti. “Midva lahko le ugotoviva dejansko stanje”, mu je dejal večji kakor, da bi ga imel za rahlo zaostalega. “Midva sva precizna v tem, kar počneva midva. Ne poveličujeva najinega dela, vendar mu tudi ne zmanjšujeva njegove vrednosti. Verjetno boste pomislili, da vse to počneva za vas - da vas na nek način razvetljujeva. Ampak ne - vse kar počneva je izključno in samo za naju. Uživava v preciznosti najinega dela in prezirava ljudi, ki z izgovorom, da svoje delo počnejo za nekoga drugega, odrivajo svoje lastne odgovornosti in prikrivajo svojo lastno nesposobnost. Če povzamem: midva lahko z gotovostjo trdiva, da ste se odtujili od skoraj vseh ljudi in to za najmanj osemnajst metrov, devetindvajset centimetrov in štiri milimetre. Toliko pač znaša razdalja do subjekta, ki vam je še vedno najbliže, vendar to tudi približno ni niti blizu vašemu intimnemu prostoru.”

Moral je podpisati potrdilo o opravljeni meritvi, nato pa sta zemljemerca odšla. Otožno se je naslonil na steno in pomislil, da je toliko skočil v troskoku Jonathan Edwards in to z dolgim zaletom, ter vetrom v hrbet. Se bo še kdaj lahko komu približal in to z mesta? Vsaj s tega mesta, na katerem je zdaj?

e

SREČA & INFORTVNIVM

Zapletal se je v neverjetno komplicirano konstrukcijo vrvja, ki se je vila od tistega prekletega oblaka, ki ga je ves čas vlekel za seboj. Ploha neverjetnih naključji, spletov okoliščin in podobnih padavin ga je bičala po obrazu, kjer so trepalnice le za silo zadrževale povodenj situacij, ki so mu polzele raz obraz. Oblak je bil njegov spremljevalec in zasledovalec.

Čeprav nič kriv: kot vsak, popolnoma navaden oblak iz družine kumulusov, je tudi on rad reševal križanke med eno in naslednjo nevihto. Rad je zbijal šale in je bil nasploh družabno nastrojen, če ga ne bi ON vedno odvlekel drugam, ko je bilo najbolj zanimivo. Kaznovana sta bila en z drugim: oblak z NJIM in ON z oblakom. Oblak se ni zavedal svoje pomembnosti in je bil prepričan, da je le usoda tista, ki ga veže na tega nesrečnika, ki mu je deževati po glavi in po občutjih prav vsakdan.

V nasprotju z oblakom, pa se ON ni hotel vdati v usodo. Zdelo se mu je nepravično, da ima prav on to gmoto zavezano za gleženj, ki ga spremlja korakoma in vedno od nekdaj, pa prav do danes. Vedno znova je preizkušal srečo in naključja in situacije in priložnosti… in vedno je ostal le on, na močnem dežju in oblak, ki je: nič hudega sluteč, le izpolnjeval svojo danost.

IŠČE SE 900 NEZEMLJANOV

O.K. Išče se 900 nezemljanov. Ni ga preveč razburilo, ko je zagledal ta natečaj. Že od prej je vedel, da je kupovanje linkov prepovedano s strani Googla. Natečaj Mladinske knjige je poizkus, kako obiti Googlovo “zakonodajo” in si za bedne novce (kvazi nagrado) priboriti čim večje število “anchor” linkov. Zmagovalca naj bi določala tudi komentiranost objave (kar seveda dvigne Googlov PR strani, na kateri je objava). Naivna ideja Frank-a Drake-a (ki si jo je mimogrde izmislil že pri osmih letih - verjetno kot substitut za novozavedajoče dejstvo, da Božiček ne obstaja) in v končni fazi njen “znansteveni” dokaz je kljub vsemu tako zanimiva, da je vredno poizkusiti - torej:

Kako zanesljive so Drakove predpostavke?

Drake-ova ideja je nujno povezana z njegovo religioznostjo in svetonazorom, ki je bil osnova njegove primarne socializacije. Večina svetovnih teorij je zasnovanih na ta način - nekatere zadanejo za dlje časa, nekatere zadanejo za kratek čas, nekatere zgrešijo, a kljub temu za nekaj časa obveljajo kot edine resnične - večina pa jih utone v času in prostoru. In vsemu navkljub je ob dejstvu, da nihče ne ve, kako veliko je vesolje smešno in patetično predstaviti znanstveni izračun, da obstaja potencialnih 900 planetov, ki premorejo pogoje za obstoj - ne samo za življenja (bivanja) ampak celo civilizacij, s katerimi bi “Zemljani” lahko vzpostavili stik. Verjetno obstajajo povezave z Williamom Jamesom in njegove “will to believe” doktrine, vendar se v to ne bi spuščal. In znanstvena fantastika je kljub vsemu samo fantastika (in ideja javiti se na ta natečaj je bila - dobiti knjigo Ali androidi sanjajo o električnih ovcah, ki je bila literarna predloga za enega mojih najljubših filmov: Blade Runner (Ridley Scott). Osnovno zavedanje človeštva (in vseh fiktivnih 900 civilizacij) bi moralo biti zgolj in samo zavedanje o minljivosti. O minljivosti sebe, sveta okoli nas, minljivosti 900 fiktivnih civilizacij in minljivosti zavesti. S tem bi morala biti pogojena tudi kvaliteta trajanja - našega mikro trajanja v vseobsegajočem Času. Bistvene komponente (ki jih obravnava v svojem zadnjem filmu Vampir z Gorjancev VVA) so le: prava Ljubezen in iskreno Prijateljstvo. Vse ostalo je trivia. Vse ostalo so sklepanja in predpostavke. Vse ostalo so strahovi, ki jih podpihuje filozofija. Vse ostalo je napuh in koristoljubje. Vse ostalo je tisto nerazumevanje Niča, iz katerega je nastalo vesolje, dinozavri in naše majhne zgodbe, ki jih poveličujemo samo zato, da ne bi mi sami izgubili smisla.

Ravno tako velika je verjetnost, da je naša “civilizacija” zgolj zabloda narave in vesolja, kjer so se primarni instinkti izrodili v strahove in posledice, v zlobo, napuh in sovraštvo. Živali na srečo ne premorejo teh “nad-občutji” in ravno to jih dela celoto z naravo in vesoljem - nas pa v izrodke. Posledično je bog deviant, ki nas je ustvaril po svoji podobi. Samo še zmenit se je treba kater bog je to bil, da najdemo glavnega krivca za vso bedo, ki jo nosi ena od 900 “civilizacij” v kvartu.

Seveda pri osmih letih verjameš marsikaj (nekateri celo celo trajanje /ta termin mi je ljubši od življenja, ker nekateri - vsaj njih večina - samo trajajo/), da pa to spremeniš v znanstveno teorijo je preoptimistično celo za tiste, ki verjamejo v čredo.

In smisel kometirati trivio, mladostne zablode je milo rečeno banalna.

Zakaj se nezemeljske civilizacije ne oglasijo?

… je tema, ki jo je po zgornjem zapisu verjetno banalno odpirati. Se mi zdi.

Od kod so prileteli Marilyn Manson, David Hasselhoff in Paris Hilton?

Hmm… Kakšno vprašanje? Tisti, ki se sprašujejo takšne stvari verjetno še vedno verjamejo, da otroke prinašajo štorklje, verjamejo v miško, ki odnese mlečne zobe, verjamejo v Božička in v podobne, a veliko nevarnejše oblike nadobstoja.

P.S.

Samo za vizualni opis: zelo pomembna (seveda relativna in izgubljena v času) misel o življenju, bitju in biti.

P.P.S.

VESOLJE

Pripet je obvezen link za sodelovanje. Če boste množično komentirali to objavo (za kar vas iskreno prosim) bom verjetno dobil željeno knjigo zastonj. Ponaslov: Išče se 900 komentarjev - hej - dodam $anchor$ linke na vse komentarje…

RAZOČARANJE

Razočaranje je zgolj in samo njegova krivda - je logična in neizogibna posledica njegovih pričakovanj. Seveda se ne sme preveč in prevečkrat pritoževati, saj se mu pričakovanja v veliki meri izpolnejo: predvsem takrat, ko je v pesimistični fazi. Samo pomilujoč nasmeh, ko nekdo omeni Murphya…

Razočaranje!

FATHER IN A BOX?

Kot že rečeno: father in a box? Zmenjeno? Razočarano? Absolutely!

Kaj je tema pogovora? Ker te nočem razočarat rečem: vse je v pizdi! - a je še veliko huje. Sunset ni tako romantičen - niti poetičen. Lepši so anonimni bulevarji…

Samo še zaradi ene stvari bi se skregal: Dawkins: Ker ga je strah. Ker ga je strah, da je vse, kar trdi res. Ker ga je jebeno strah, da smo degenerirane opice. Sicer je res - naši predniki so se en čez drugega in so jim posledično zrasli možgani. Celo človeštvo je posledica degenerične napake. In prav zato si ne smemo očitati ničesar: smo produkt zablode. Incesta. Nad živalskosti.

Vedno je strah tisti, ki izboljša vrsto. Nobeno čustvo ni tako samoohranitveno. Strah pred bogom? Strah pred prihodnostjo tukaj - ali onstran. Strah pred predniki (vključno z očetom in drugimi subjekti), strah pred predatorji, ki redčijo naše vrste.

Bog kot zabloda? Mogoče je pa vse res? Ali pa je bog največji šaljivec na svetu.

P.S.

Napisal sem veliko boljši komentar, pa se je izgubil med tavanjem.

ESEJ O TRETJI OSEBI…

Včasih o sebi ni pisal v tretji osebi. Ne v drugi. In celo prvo bi prehitel če bi se dalo. Včasih je o sebi vedel vse.

In kot je v navadi z osebami, ki so nam blizu in se nam zdi, da jih poznamo, nam počasi drsijo po prioritetni lestvici navzdol do te mere, da je stopnja zanimanja vedno šibkejša, dokler počasi ne ugasne. To je pač v človeški naravi. In počasi ta druga oseba živi svoje življenje v neki drugi dimenziji, se razvija in raste - ali pa nazaduje in pada - kakorkoli: ljudje se spreminjajo - če že ne na bolje ali slabše pa vsaj na drugače. In če je to nekdo drug, mu zameriš svojo lastno krivdo, da te ni obveščal o spremembah - da ni bil glasnejši, povednejši in bolj odločen enkrat, ko se zaveš, da le ta ni več on sam: taisti.

O.K. Vse v redu. Se pač zgodi. Da se ti nekdo, ki ti je bil blizu spremeni v tujca. Reakcija je takšna ali drugačna. Bolj boleča ali manj boleča. Zboliš - preboliš. Ali pa zboliš in ne preboliš.

Stvar je popolnoma drugačna, če se sam sebi spremeniš v tujca. Če se tako dolgo ne ukvarjaš s sabo, da je pozabljen del sebe odživel že par življenj, ko se je zopet srečal s sabo. In srečanje je smešno: kot dva bivša prijatelja, ki se nista videla manjšo večnost, a si nimata kaj dosti povedati. Konec koncev sta doživljala isto, a na drugačen način.

V vsakem človeku živijo tri različne osebe:

OSEBA 1: Takšen, kakršen bi rad bil.

OSEBA 2: Takšen, kakršnega se predstavljaš drugim.

OSEBA 3: Takšen, kakršen v resnici si.

Seveda obstajajo še podkategorije npr: takšen kot si bil ali: takšen kot si bil nekaj časa… vendar te podkategorije trajajo kratko, ali pa so že minile. Ali minevajo.

Zato piše o sebi v tretji osebi. Ker se je pozabil ukvarjat s sabo. Ker je zamudil vse trenutke svoje osebnosti kakor slab oče zamudi prve besede svojega otroka. Ali prve korake. Ali pa ga zamudi celega.

Tako se je on, enkrat sredi minevanja zamudil in se ni nikdar več ujel…

GROZA PRIDE Z NOČJO

Strmel je tja, preko streh, v zaprto sliko hriba in s predstavo pokrajine za njim. Z neverjetno lahkoto in peklensko brezbrižnostjo je padalo sonce tja zadaj, kot kepa stisnjene pomarančne lupine. Za seboj je puščalo sence daljše, kot bi si mislil. Sonce. Sence. Z lahkoto se zatipkaš. Groza pride z nočjo, je baje nekoč zapisal v svoj dnevnik - nekdo drug.

In je strmel preko streh, obupan nad koncem. Pa čeprav dneva.

Koliko odhodov je že preštel. Petdeset? Sto? In vsemu navkljub je pozabil vse sence, ki so se stegovale preko spomina in si je želel toplote vzhodov. In barv. In zarje.

Nobena gora ni zjutraj tako visoka, kakor ponoči, ko si jo predstavljamo sami. In ni je predstave bolj uničujoče, kot je naša, lastna. Predvsem o sebi. In ponoči.

Če pride groza z nočjo - kaj pride z jutrom. Sa zgodi, da so bili vsi strahovi le cicibani krutosti resnice, ki posveti v oči. Je vse brez smisla? Je tistih nekaj bežnih trenutkov utopije, preden žareča krogla zaorje v spomine na tistih nekaj časa, ko je vmes - ko ni ne dan. Ne noč.

Groza pride z nočjo. In je včasih njegova prijateljica, ki prestraši tiste, ki bi ga strašili.

Kako zelo mlad je bil, ko je strmel čez strehe in prešteval sence strešnikov, ki so počasi bežali iz kontrasta. Kako zelo prepričan, da noč ne traja dolgo. In da je jutro odrešujoče. In da se solze posušijo, če je le kdo, ki piha vanje.

Betežen v spominu, čeprav ne star, je sedel tam in strmel preko streh. In v tisto gnilo pomarančo, ki ga je zapuščala samega med sencami, ki so romantično sršele.

Včasih je imel v sobi klavir. Ne da bi zares znal igrati - vendar je pomagalo, če je naslonil glavo na pokrov in odigral C. V kotu je stal, na kromiranih nogah mogočen. Včasih je zaigral na njem akord. Ali dva. Želel je, da bi zvenel izvirno. Kot, da si ne bi vsega milozvočja umislili že prej. In poimenovali. Je res živel prepozno mlad in mnogo prezgodaj star.

Kolikokrat se je že preselil. In odšel za vedno. S potovalko in preluknjanim usnjenim kovčkom po Ižanki peš. Čisto naravnost in čisto stran. S petami salonarjev je preluknjala kovček, da so iz njega začeli mezeti vzkliki in vzdihi. In se je kot iz tube majoneze zlila vsa ljubezen tja, na parket. In je odšel tja, od koder je prišel. In tisti nič, ki mu je služil kakor start in zraven cilj, je puščal mastne madeže prav z vsakim korakom na prekleto ravni cesti. Zakaj nam teče voda iz oči, če se zgubimo. V življenju.

In groza pride z nočjo, ker se bojimo sebe. In svoje lastne predstave o življenju.

Pa odide z jutrom…?

SAMA SAMOTA

Več ali manj: vse v njegovem življenju je bil monolog. Ne zanalašč. Njegove besede so se odbijale od sogovornikov kakor tenis žogice - naključno in silovito. In kakor glinasti golobi na strelišču. Vsak v svojo smer in tudi ne.

In včasih se mu je zdelo, da govori razumljivo in razločno - kljub dejstvu, da govori malo skozi nos. In z glasom, ki je prenežen za ves srd, ki razburkano vihari v njegovem njem.

Nemoč. Edina konstanta v vsej silni poplavi tenis žogic. In glinastih golobov. Je kje kakšen otok, kjer bi mu vsaj palma delala družbo?